Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Novi val v nemški sodobni dramatiki

Maja Smolej, Tribuna, 7. 4. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
NOVI VAL V NEMŠKI SODOBNI DRAMATIKI Na vseh svetovnih odrih sta moderno nemško dramatiko do nedavna predstavljala Švidarja Frisch in Dürrenmatt. Letošnja sezona pa je postala odskočna deska za celo vrsto mladih. Od vseh najbolj problematična osebnost je prav gotovo PETER WEISS. Njegov Marat (ali natančneje Preganjanje in umor Jeana Paula Marata, uprizorjena z igralsko skupino Hospica iz Charentona pod vodstvom gospoda de Sadea) je med kritiko dvignil val navdušenja, med občinstvom pa ne redko žel hudo kri in pohujšanje. Weiss, ki že dolga leta živi na Švedskem, združuje po mnenju kritike v sebi prav tisto, kar manjka moderni nemški dramatiki: izreden dramaturški talent in pa politični angažma. Ozračje francoske revolucije in njenih idej je Weiss izrabil za razmišljanje o Nemcih in nemškem nacizmu. Kot de Sade in njegov protiigralec Marat iščeta in grebeta po krvi revolucije, tako Nemci sami še vedno iščejo opravičil in jasnosti za čas tretjega rajha. Weissova dramaturška nadarjenost se kaže v zgradbi drame same in pa v uporabi cele vrste dramaturških elementov (igra v igri, menjavanje pete in govorjene besede, melodioznost teksta, ki plava nekje med pesmijo in recitacijo, uporaba pantomime). Krstni predstavi v Berlinu (režija Konrad Swinarski) so sledile premiere po vseh večjih nemških odrih. V Londonu je Peter Brock s svojo predstavo dela ponovno razburil duhove. V Stockholmu pripravlja Weissa Ingmar Bergmann. MARTIN WALSER, dosedanji up nemške dramatike, je z novim delom Črni labod razočaral. Njegov prvenec Hrast in angora, ki je doživel krst leta 1962 v Stuttgartu, je vzbudil med kritiko pa tudi med občinstvom lahne upe. Končno se je pojavil avtor, ki se ni zmenil za zamerljivo publiko. Zagrabil je vroče železo, ki se ga vsi boje tretji rajh in odnos povprečnega zahodnonemškega državljana do rjave preteklosti. Delo je zraslo iz brechtovske tradicije - v tej nemški kroniki nastopi mali, večno preganjani človek, ki ga vsi izrabljajo in imajo za norca. Alois Grübel po prihodu iz taborišča ni več popolnoma normalen. »Znanost« je delala na njem poskuse z rentgenskimi žarki. Ob prodoru Francozov leta 1945 reši Grübel življenje celi vrsti SA- in SS-veljakov, ki se na vzpetinici Eichenkopf pripravljajo na odpor. Tu stoji še leta 1950 spominska plošča, toda že 1960 jo mora Grübel odstraniti, kajti mladina bi se lahko pohujšala. Grübel ostaja, kar je bil, ljudje, katerim je rešil življenje, pa so se poskrili po dobičkonosnih službicah. Sčasoma jim nekdanji dobrotnik postaja nadležen. Preveč ve. In ko je končno zdravniško nadzorstvo nepotrebno (taboriščni zdravnik je le dokončal svoje znanstveno delo), stlačijo Grübla in njegovo ženo v umobolnico. Za to svoje prvo delo je imel Walser mnogo časa za premislek. Celih petnajst let! Ostra ironija, ki meji na obup in izvablja solze. Od leta 1962 naprej pa Walserja prehitevajo dogodki. Walser postaja jezni mladi mož. Jeza in nemočen obup bruhajo iz njega v neizpiljeni in začetniški formi. Proces proti dr. Heydeu in celi vrsti SS oficirjev in zdravnikov so neposredni vzrok za razmišljanje o morilcih, ki jih nihče ne pozna. Črni labod je SS zdravnik, ki je na rampi taborišča odločal o življenju in smrti tisočev. Njegov sin najde po naključju pismo na komandaturo v Berlin in se v svojem iskanju opravičila in plačila za krivdo identificira z očetom. Oče, ki mirno živi kot poslovni človek nemškega gospodarskega čudeža, odpelje sina v sanatorij za umobolne. Tudi tu živi stari morilec. Zdravnik, ki je z injekcijami ubijal duševno bolne. Tudi ta zdravnik ima otroka hčerko. Toda tej je pripovedoval zgodbo o nekdanjem potovanju po Indiji. V tistem hudem času so bili oni daleč proč. Toda Rudi prikliče dekletu v spomin sajaste kamine krematorija, sladkobni duh po zažganih truplih in kolone avtomobilov s človeškim tovorom. Samo eno mu je potrebno: biti na istem položaju kot nekoč oče in se prepričati, da bi drugače ravnal: nameril cev pištole vase in ne v otroka pred seboj. Toda deklica se mu v zadregi smeje: »Pusti to, to je preteklost in mi ne bomo ničesar spremenili.« Rudi je edini, ki noče in ne more pozabiti. Toda Rudi na koncu napravi brezizhoden samomor. Ali je ta hamletovska rešitev res rešitev? Prav gotovo ne. Toda po razvoju političnih dogodkov in javnega mnenja sodeč, je vendarle realna? Kritiki so bili s to rešitvijo močno nezadovoljni. Delo vse preveč spominja na domačo nalogo iz dramatike: vzora Sartre (Zaprti v Altoni) in Shakespeare (Hamlet)! Toda ali ni ravno ta samomor, ki se zdi tako strahotno za lase privlečen, vendarle najresničnejše in najčistejše zrcalo, ki ga Walser ponuja tisočem morilcem, ki ne čutijo nobene moralne krivde? V nasprotju z Weissom je Walser rojen prozaist. Vsa njegova odrska dela bolj ali manj odkrito kažejo na vplive in vzore. Dramatsko žilico odkriva brezdvoma tudi HEINAR KIPPHARDT. Že od leta 1952 se pojavlja na nemških odrih. V zadnjih letih pa je eden najbolj igranih avtorjev. Generalov pes, odrsko delo, ki ga je napisal po istoimenski noveli, je eno njegovih najbolj igranih del. Kipphardt piše tudi za radio in televizijo. Zato uporablja tudi v delih, namenjenih za gledališče, projekcije, filmske in magnetofonske posnetke. Najnovejše odrsko delo V zadevi J. R. Oppenheimerja se na osnovi dokumentarnega gradiva ukvarja z vprašanjem krivde in nekrivde znanstvenika, ki je pomagal izdelati atomsko bombo. Vse dejanje se odigrava pred ustavnim sodiščem M. Carlhyjevseke ere. Zadnje delo Joel Bond je televizijska drama. Tako sega Kipphardt tudi med književnike, ki so se odru tako rekoč izneverili in pišejo le še za radio in televizijo. Najuspešnejši med dramatiki, ki pišejo za televizijo, je brezdvoma Ahlsens. Starejša generacija, ki sta jo predstavljala Weihrauch in Weissenborn, se tudi tu umika mladim. Maja Smolej

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Dramatika
Oznaka arhivskega gradiva
1965-04-3601-3700_3758
Javi napako na oder@slogi.si.