Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Prikupna igra za otroke

Vasja Predan, Delo, 21. 4. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Jubilejno Sterijino pozorje Prikupna igra za otroke OD NAŠEGA POROČEVALCA Tretji večer X. jugoslovanskih gledaliških iger v Novem Sadu je minil v prijetnem in lahkotnem razpoloženju: simpatični umetniški zbor mladinskega gledališča »Boško Buha« iz Beograda je predstavil štiridejanko za otroke Ljubiše Djokića »Grdoba«. Ko je isti avtor pred leti napisal popularno igro »Poprček« in ko so jo najmlajši gledališki obiskovalci kar se da navdušeno sprejeli, je hkrati doumel, da bi tem kodroglavim in zvedavim gledalcem storil krivico, če bi se za zmeraj poslovil od njihovih priljubljenih junakov. In je napisal »Grdobo«: ohranil je vse osebe iz »Poprčka«, zoperstavil dobremu in človekoljubnemu kralju oblastiželjnega stremuha »Grdobo«, vse skupaj pa povezal v prikupen pirandellistični okvir, v katerem pridejo igralci v pol privatnih, ne-kompletnih kostumih na oder in otrokom povedo, da bodo uprizorili tako in tako igro, se pri odprtem odru kostumirajo, urede prizorišče in uprizore pravljico. Četudi ni nobenega dvoma, da je vseboval »Poprček« neprimerno več duha, domišljije in tudi poezije, se mladi gledalci tudi pri »Grdobi« imenitno zabavajo. In tudi mi, ki so nam »rosna leta« že prijazen spomin, smo se radevolje spremenili v medije, ki jih je Djokićeva igra ter zlasti zelo prisrčna interpretacija v režiji Minje Dedića začarala: smejali smo se dovtipnim situacijam in besednemu humorju, očaral nas je tisti posebni, dejal bi, odrezavi in mestoma skoraj že pantomimični stil igre malone vseh nastopajočih, ki po njem slove predstave v gledališču »Boško Buha« in ki privablja staro in mlado beograjsko občinstvo. Predstava je bila oddih in prijetno doživetje hkrati in čeprav se ne bo mogla potegovati za priznanja na letošnjem Pozorju, ne bo tako zlahka zbledela v našem spominu. Navzlic temu pa se mi je primerilo nekaj, kar sicer ni v zvezi z novosadskim festivalom, a česar ob tej priložnosti vendarle ne morem zamolčati. Ko sem gledal ta številni, prizadevni igralski zbor in njegovo prekipevajočo dobro voljo, da najmlajšim gledalcem zaneti tisti ogenj, ki se imenuje čudež gledališča, mi je spomin preskočil v naše ljubljansko Mladinsko gledališče in v njegov skrajno nezavidljivi položaj. Vem in vidim, kako zagrizeno se tista peščica stalno ali honorarno angažiranih gledališčnikov teatra v Ljubljani loteva dela, koliko vnesti in ljubezni vsebuje njihova ustvarjalnost, a kako skromni, da ne rečem ponižujoči so pogoji, v katerih delajo ti resnični (žal čedalje manj številni) gledališki entuziasti. Sprašujem se, kaj neki so zakrivili ti marljivi naši gledališčniki, da jih puščamo tako ob strani, sprašujem se, kaj so zakrivili ti naši ljubljanski in okoliški otroci, da jim ne moremo prižigati ognja, ki se imenuje čudež gledališča, v tolikšni meri, kot počno to tisti, ki v Beogradu skrbijo za gledališče »Boško Buha«. Prepričan sem, da bi z razumno pripravljenostjo in dobro voljo tudi v Ljubljani lahko imeli mladinski teater s takimi ali vsaj podobnimi delovnimi pogoji in obresti — navdušenje in tako imenovano estetsko vzgajanje otrok, ki je že zdaj tako veliko bi potlej lahko bile še toliko večje. Če se od tega otožnega ekskurza spet povrnem k letošnjemu Pozorju, naj povem, da sta med spremljevalnimi prireditvami minila dva pogovora. Prvi je imel naslov »Beseda o Pozorju«, drugi je obravnaval sodobno jugoslovansko dramatiko. Nič presenetljivo novega ni bilo slišati na teh tribunah mnenj, a kot njihov skupek bi lahko vnovič povedali že znano misel, da je namreč Sterijino pozorje marsikje pomembno vplivalo na programsko in reportoarno orientacijo gledališč, hkrati s tem pa da se je spremenil tudi odnos do sodobne izvirne dramske ustvarjalnosti pri nas. In to spoznanje krepi naše zaupanje v prihodnost sodobne izvirne dramatike. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.