Trije večeri brez radosti
Vesna Marinčič, Mladina, 24. 4. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Mila Kačičeva in Aleksander Valič v Zupančičevi »Dolini neštetih radosti« (drugi večer »Sterijinega pozorja«)
Začelo se je z »METEŽEM«. Lahko tudi brez narekovajev in z malo začetnico. Namreč: junak te BUDAKOVEGA drame (ki je bila napisana pred dvanajstimi leti) ima fiksno idejo, da metež prinaša nesrečo, zlo. In tako je že kar prvi večer Sterijino pozorje in njegovo publiko kar neprijetno zametlo. Upam si trditi, da bi ljubljansko Šentjakobsko gledališče lahko s kakšno svojo predstavo (recimo Jurčiča) prav resno konkuriralo tej predstavi Hrvatskega narodnega gledališča iz Zagreba...
Metež, volkovi tulijo. Maša že sedem let čaka Ivana, ki je odšel v Ameriko. Z njim so jo namreč »oprstenili«, kar pomeni, da ne more postati last nikogar drugega... Velikokrat se ji sanja, da
Mati, zavita v črno ruto in s predivom v roki (kot se pač spodobi za kmečko ženo) jo razumevajoče posluša in sočustvuje z njo. To je posebne vrste trden kmečki rod; mati in hči se kdaj pa kdaj recimo tudi objameta in si rečeta, da sta si kot sestre, da si skratka čisto vse zaupata... Tako se dolgo časa nič ne zgodi. Dokler nekdo presunljivo ne zarjove; v duetu z nekim volkom. Mladenič Perelja se ves krvav zateče v hišo. In najde dekle, ki jo je bil videl na sejmu in jo že tako dolgo iskal... Med njima še tisti hip vzplamti ljubezen... Potem pridejo težave. Ivan se vrne, surovi oče Jole svoje hčerke ne da Perelji, Maša je noseča, Ivan jo, ne vedoč za to, poroči. Ko izve, si premisli; čeprav je ves žalosten in sklanja glavo in odhajajoči Maši vse odpusti. Vmes nam igralci nekajkrat tudi veselo kaj domačega zapojo in zaplešejo ali a stari navihanec, nekakšen desetni brat, kakšno mastno na račun žensk ali življenja na sploh podre. Potem pride najbolj krut višek drame: Maša mora roditi v staji, ker oče pregrešne pankrtnice ne pusti v hišo. Pa še metež je. Sosedje se zgražajo, pa nič ne pomaga. Toda Maša rodi sina, Perelja se ravno ob pravem trenutku pojavi na vratih in neomajnemu očetu se milo stori. Predvsem zaradi štručke, ki ji bo ime tako kot njegovemu pokojnemu in tako objokovanemu sinu. Srečen konec. Gre za veliko večji »problem«, kot je iz tele obnove vsebine razvidno: odhajanje moških v Ameriko, v rudnike. Ženske jih čakajo tudi po dvajset let, da se vrnejo s polomljenimi kostmi, prevezanimi z zlatimi žicami. Perelja pa je domači zemlji (čeprav gre potem, ko ne dobi Maše, razočaran na delo v Slavonijo) zvest, pošten fant je, ki zna odpuščati... da bi se vse srečno končalo.
Zelo nam je bilo dolgčas. Čeprav so v raznih biltenih in posebnih izdajah obetali, da je predstava, tako režijsko kot tekstovno, prenovljena, je bilo v dvorani (in na odru) vzdušje, kakršnemu smo lahko priča na primer v kakšnem zadružnem domu pri nedeljski diletantsko navdušeni predstavi. Danes je dvanajst let pozneje ... In mi gledamo predstave domačih del, uprizorjenih v letošnji gledališki sezoni. Prvo Sterijino pozorje je bilo pred desetimi leti. Takrat bi se pa »Metež« zares lahko upravičeno in brez predsodkov prijavil na »tekmovanje«... Kar se pa prenovljene režije tiče: na odru je vse silno čisto, saj se ljudje nenehno umivajo (tudi noge), pretakajo in prenašajo vodo, si ogledajo razno perilo, ga gladijo, zlagajo in spet spravljajo v skrinjo, da bi ga potem ob prvem večjem dialogu spet ven vzeli... Vse to zato, da bi izgledalo vse bolj sproščeno. Naturalistično, skratka.
Na koncu smo si oddahnili in veselo odšli. Drugi dan je bila na sporedu ljubljanska satira.
Zupančičeva »Dolina neštetih radosti«. V dvorani sta se smejala samo dva; po rodu prav gotovo Slovenca. Pet ali šest, kolikor nas je bilo Slovencev, smo ta večer napeto čakali na vsako najmanjše reagiranje v dvorani. Ni ga bilo. Zelo preprosto, ker kot je znano, nihče, ki ni Slovenec ali pa vsaj že pet let ne študira v Ljubljani, ne razume našega jezika. Zato so vsi rekli: ja, razumeli nismo popolnoma nič, ampak igralska ekipa je bila pa zares odlična. Naše bratske ekipe imajo namreč že nekaj let na receptu tri ali štiri odličnih mnenj o slovenskem teatru, ki jih potem ob vsaki priložnosti znova in znova povedo. Tako je na primer tudi mnenje, da imamo vedno odlično igralsko ekipo. No, največkrat je to tudi res. Se kaj o »Dolini neštetih radosti«? Beograjski kritik, Eli Finci je zelo »sovražno« razpoložen do nje. Jih je pa nekaj, ki jim je bila predstava kar všeč. Čeprav je niso razumeli... Kaj bi še govorili, saj prav dobro vemo, koliko je ura. Pustimo ljudem, da imajo lepo mnenje o slovenskih dramskih (pa še satiričnih povrhu) tekstih, saj smo ga tako zelo potrebni. Menda ne bomo sami sebi v skledo pljuvali in hiteli »gledališčnikom« iz sosednjih republik razlagati, kako pravzaprav s to rečjo v resnici je....
Kdo ve, zakaj ni domačih tekstov...
Kaj za vraga je s to sodobno domačo dramo! modrujejo trije gledališki kritiki iz treh različnih republik na Tribuni mladih nekega deževnega popoldneva. Eden je zaskrbljen: na nek razpis je prišlo petdeset tekstov in žirija je ugotovila, da niti eden ne zasluži nagrade. Mož je tekste bral in pravi, da so vsaj trije od njih prav gotovo boljši od teh, ki jih bomo poslušali videli na letošnjem Sterijinem pozorju... Sterijino pozorje je sabotirano od vseh jugoslovanskih gledališč (pasiv je malce nerodna zadeva, ampak se v tem primeru bolje sliši kot sicer). To, da ni domačih tekstov, je le premeteno deklarativno opravičevanje, je rekel drugi. In še: poglejte, Slovenci imajo letos na repertoarju kar tri sodobne domače drame (pozneje je sicer užaloščen izvedel, da je bilo od tega uprizorjena le »Dolina«). Zelo zanimiva je tudi izjava tega drugega besednika (iz Beograda): Jaz na primer več vem o slovenskem nogometu, kot pa o slovenski literaturi in o razmerah v gledališču (Istega dne dopoldne je na primer znani beograjski književnik Duša Matič dejal nekaj podobnega: da na primer veliko več ve o tem, kaj se dogaja v pariških gledališčih, kot v ljubljanskem ali mariborskem...).
Na tej diskusiji o sodobni domači drami, ki jo je priredila Tribuna mladih in katere so se razen novinarjev s Sterijinega pozorja udeležili zares mladi ljudje, so govorili tudi o mladem igralskem rodu. Zakaj še nisem slišal, da bi bila neka generacija na akademiji vzgojena na osnovi domačih vzorov preko Držića pa vse do Jovana Hristića? Zakaj se študentje režije vedno vzgledujejo samo pri tujih dramatikih? je nekdo spraševal samega sebe in se jezil.
Tako smo celo popoldne iskali vzroke za to, da ni (dobrih) sodobnih domačih tekstov, da ni piscev teh tekstov. Domnev je bilo več... Ko se je diskusija končala, smo menili, da je bila še kar plodna, ker smo slišali nekaj prav dobrih misli in razlag. Mi smo že slišali, ampak tisti, ki naj bi vrteli pero, pa niso...
Premalo duhovitosti
Tretji večer in za to številko »M« zadnji, so priskakljali na Sterijino pozorje oder poklicni igralci mladinskega gledališča »BOŠKA BUHE« iz Beograda. »GRDOBA«, LJUBIŠE DJOKIĆA, komad za otroke v štirih dejanjih; v njih se veliko bolj poplesava, poigrava, kot pa kaj pove. Na kratko: Grdoba je prava grdoba, ker hoče prekucniti s prestola mladega pravičnega carja Poperčka. Pri tem mu pomagata dva zahrbtna dvorna gospoda in dva poštena in zabavna lopova. Poperček se seveda znajde, premaga Grdobo in njegove pajdaše (le-te v glavnem pomilosti, ker pokažejo, da jim je žal in ker je treba ljudem, posebno če jih grdobe zapeljejo, vedno oproščati) ter spet veselo in brezskrbno zavlada svoji živahni skupinici dvornih dam in razno raznih »pojav«, od katerih je vsaka po svoje smešna.
Za to otroško igrico velja zelo posrečena oznaka (ki sicer ni moja): vsiljivo razigrana je ta stvar! Tekst ni niti duhovit (od tu naprej je pa že moje) niti razgiban; če ne upoštevamo tistih nekaj domislic, ki jih mora imeti vsak, ki piše za otroke, v malem prstu. Ne morem si kaj, da ne bi svojo malho hvalila! Naši »Čudežni pisalni strojček« Smiljana Rozmana ali »Starši naprodaj« Žarka Petana, pa tudi »Strip strup denarja kup« Miloša Mikelna so pravi (in to sodobni) šampanjec v primeri z »Grdobo«. Ljubljansko Mladinsko gledališče je sicer pravi revček Andrejček, kar se števila njegovega ansambla pa tudi neštetih drugih radosti, ki jih uživa »Boško Buha« tiče, je pa sicer veliko dragocenejši (vsaj kar se te »Grdobe« tiče; ki pa prav gotovo ne more biti v očeh nekaterih tako od muh, če je pa v Novi Sad prišla).
Čez pol ure moram biti na mestu: na mozaiku poetskih in satiričnih pantomim »Iz onega kota«, ki ga v okviru Pozorja prireja Novosadska narodna univerza. In čez dve uri na Vibovi »Budilki« v slavni zagrebški izvedbi. Zato nimam časa za temeljit konec ali povzetek prvih treh večerov... Vsak izgovor je dober, če je človek na trnju...
VESNA MARINČIČ
- Osebe
- Žarko Petan Oton Župančič Aleksander Valič Ljubiša Đokić Miloš Mikeln Smiljan Rozman Pero Budak Mila Kačič
- Uprizoritve
- STARŠI NAPRODAJ, Sajkova, 1964 STRIP STRUP DENARJA KUP, Potočnik, 1964 ČUDEŽNI PISALNI STROJČEK, Sajkova, 1964 DOLINA NEŠTETIH RADOSTI, Jamnik, 1965
- Opomba
- Jubilej; Sterijevo pozorje Novi Sad;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-04-3701-3800_3647-3648-3680