Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

SLG Celje: Sam in Bella Spewack, ,,Naši trije angeli"

France Vurnik, Naši razgledi, 24. 4. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SLG Celje: Sam in Bella Spewack, ,,Naši trije angeli" Celjska predstava komedije »Naši trije angeli« sodi v tisto kategorijo gledaliških uprizoritev, ki je podkrepljena z izvedbeno solidnostjo, s hvaležnim odmevom pri občinstvu in z dejstvom, da bi bilo zavračanje katere koli sestavine v uprizoritvenem kompleksu neutemeljeno, na silo privlečeno ali pa podtaknjeno. Prijetna, toda kljub malenkostnim aktualizacijam nerazburljiva predstava, skladna uprizoritev, nad katero je razumno in domiselno bedela režiserjeva ustvarjalna volja. Zakaj naglašam razumnost in domiselnost? Prvič predvsem zato, ker je komedija »Naši trije angeli« (pred leti smo se seznanili z njeno filmsko varianto, v kateri sta razsipavala svoje igralske čare nepozabni Humpry Bogart in prikupni Peter Ustinov v vlogi kaznjencev) polna karakterne in situacijske komike; z njo je tako nabita, da bi utegnila igralce zavesti v tisto pretirano sproščenost, ki jo po eni strani izvablja odmev med gledalci, po drugi strani pa bi škodovala igralski kreativnosti. »Črni anglosaksonski humor«, ki pa je v bistvu »galskega izvora« (Bruno Hartman v spremnem Gledališkem listu) zahteva svojo mero, sicer bi se lahko prevesil v burkaštvo, iz katerega pa nikakor ne bi izstopala komedijska poanta, da je hierarhija etičnih vrednot med ljudmi relativna, da je delitev na kaznjence kot na povsem negativne ljudi, in na tiste, ki so na prostosti - kot na a priori poštenjake, predsodek: v človeku se prepleta dobro in zlo; nekatere so pač zalotili, ko je prevladala v njih temna stran, drugih pa ne. Pisatelj (»Naši trije angeli« so dramatizacija romana »Angelska kuhinja« francoskega avtorja Alberta Hussona, dramatizacijo sta napravila Sam in Bella Spewack) je poskrbel za soočenje obeh zvrsti ljudi na sam božični večer in (še) ko je napovedan prihod strogo skopuškega lastnika trgovine, v kateri ni pravega reda, posebno v knjigovodstvu ne. Akcijsko vlogo pri tem imajo trije kaznjenci, v celjski uprizoritvi Janez Škof, Volodja Peer in Branko Grubar; njihove kreacije je mogoče sprejeti brez pridržka, vsakdo izmed njih je izpolnjeval pogoje za upodobitev komičnih figur. Prav v njihovih sekvencah je bilo dovolj vabljivih pasti za pretiravanja, ki pa jim je, kot rečeno, režiser Miran Hercog začrtal trdne meje. Poiskal pa je številne komične situacije, poskrbel za nekatere spretnosti, ki so primaknile določen delež k uglajenosti predstave in so se pokazale kot neogibne sestavine jetniškega življenja. Drugih pol figur v »Naših treh angelih«, svobodne ljudi, so predstavljali Pavle Jeršin v vlogi nespretnega trgovca (poudaril je nebogljenost figure in to se mu je dobro posrečilo), Nada Božičeva kot žena in mati (morebiti je manjkalo v njeni igri izrazitejšega prehoda v drugi del), Marjanca Krošlova v vlogi hčere; v njeno igro je bilo vloženo dovolj napora, vendar premalo sproščenosti, Jožetu Pristovu je »ležala« vloga trdega lastnika, prav tako Štefanu Volfu vloga nezrelega mladeniča; Volf je prepričljivo pokazal spremembo v značaju nečaka, ko se zave, da je postal edini dedič; Marija Goršičeva je bila zgovorna kupovalka na kredit, Drago Kastelic pa uglajen in postaven oficir. V prizorišču Toša Primožiča je prevladovala rumena barva nakazovala je tropski ambient (komedija se dogaja v Guayani). Značajem in času dogajanja so ustrezali tudi kostumi Vide Zupan-Bekčićeve. FRANCE VURNIK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.