Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

O sodobni gledališki vzgoji

Draga Ahačič, Delo, 5. 5. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prejeli smo O sodobni gledališki vzgoji Gotovo bi bilo odveč, razpravljati o izrednem vplivu, ki ga ima lahko gledališče s svojo neposrednostjo in intenzivnostjo na razvoj estetskega in etičnega čuta tako pri odraslih kot pri mladini. Dejstvo je, da mora socialistična vzgoja religiozne moralne norme, na katerih je temeljilo človeško sožitje v bivši družbi, nadomestiti z drugimi ali drugače obravnavanimi etičnimi vrednotami in ideali. Literatura, še prav posebej pa dramatika, je tista umetniška zvrst, ki konkretno obravnava in razrešuje etične konflikte posameznikov in družbe; gledališče kot utelešenje moralnih spopadov dejansko predstavlja umetnost pravice in resnice in kot tako določa najbolj zanesljiva in trajna etična merila in najbolj trdne človeške vrednote. Kljub omenjenim izrazito pedagoškim lastnostim gledališča, pedagoškim v najplemenitejšem smislu te besede, pa moramo ugotoviti, da je izmed vseh umetnostnih panog gledališka med istimi, ki ji šola posveča najmanj pozornosti. Seveda ne smemo reči, da krivda za to stanje zadeva predvsem in edino le šolo. Vsaj v tolikšni, če ne v večji meri anko pripisujemo krivdo za to tudi gledališču, ki v mladini išče zgolj konzumenta. Isto pa velja tudi za gledališko dejavnost kulturno prosvetnih društev, ki spričo svojih zastarelih oblik in metod niso zmogla organizirati sistematičnejšega in tesnejšega sodelovanja med poklicno in amatersko gledališko dejavnostjo, da bi prav s pomočjo in preko široke gledališke vzgoje obe medsebojno oplajali, se dopolnjevali in razvijali; tako pa sta obe obtičali, prva v svoji reprezentativnosti, druga pa v svojem diletantizmu. Če trdimo, da je danes razen posameznih izjem naš gledališki izraz obstal v samozadovoljni konvencionalnosti, je hkrati tudi res – kljub priložnostnim optimističnim izjavam nekaterih naših novinarjev – da je povprečna raven našega gledališkega amaterstva dokaj nizka, kar pa je seveda razumljivo spričo dejstva, da v vsej dobi šolanja otrok ne zve tako rekoč ničesar o gledališču, da v slovenščini nimamo nobene strokovne knjige v zgodovini gledališča, režije ali igralstva, in pa spričo dejstva, da zaradi prenizkih osnovnih dohodkov in nujnega postranskega zaslužkarstva ljudem ne preostaja dovolj časa niti volje, da bi se amaterski gledališki dejavnosti lahko posvečali s tisto vztrajno vnemo, ki jo to delo neizogibno terja. Vše dokler pa ne bodo dani določeni osnovni pogoji za ljubiteljsko dejavnost, ta ne bo mogla doseči tiste stopnje kvalitete, ki bi jo spričo vse bolj razširjenega filma in televizije morala imeti, če hoče biti privlačna in zanimiva za gledalce. Prav tako pa je tudi klasični tip gledališča zaradi vse močnejše konkurence televizije in filma v resni nevarnosti, da postane umetnost ozkega kroga ali pa zgolj površno zabavišče, če mu ne bo z novimi oblikami in prijemi uspelo navezati tesnejšega in širšega stika z občinstvom, če ne bo premostilo prepada, ki ločuje občinstvo od gledališča. Za dosego tega cilja pa je nujno potrebno razviti kompleksno, sistematično in načrtno gledališko vzgojno dejavnost, s pomočjo katere se bosta slednjič gledališče in občinstvo zbližala, tako da si bosta lahko toplo stisnila roko, kot to storita ob srečanju dobra, stara prijatelja, da uporabimo to plastično prispodobo, ki je z njo znameniti ruski režiser Ohlopkov hotel označiti prisrčno intimno vez, ki naj druži sodobno gledališče z občinstvom. Ta medsebojni odnos pa seveda ne prenaša nobene reprezentativnosti, patosa, ne šablonskih manir, ampak nasprotno terja medsebojno spoznavanje, iskrenost, neposrednost, tenkočutnost in kulturo, tako pri izvajalcih kot pri gledalcih. To so dejansko odlike resnično naprednega, humanega sodobnega gledališča in tako gledališče je nedvomno vredni cilj naših prizadevanj. Kot z likovno ali glasbeno vzgojo, ki že kaže pri nas razveseljive rezultate, je tudi z gledališko vzgojo treba začeti pri najmlajših. Čeprav menimo, da noben gledalec – odrasel ali otrok – ne sprejema predstave neprizadeto, pasivno, ampak se nasprotno ves čas opredeljuje, se notranje angažira, da uporabimo sodobni izraz, se veseli in trpi, se bori in zmaguje ali pa umira s svojim junakom, je oblika gledališke vzgoje, ki se omejuje zgolj na predstave za mladino, gotovo nezadostna. Zakaj namen gledališke vzgoje ne more biti samo formiranje bodoče kulturne publike, ampak je tudi njen namen, da na na poljuden način mladino seznanja z razvojem dramatike, gledališča in historičnega stila, da oblikuje njen estetski in etični čut, širi splošno izobrazbo, razvija domišljijo, je vadi sproščenega nastopa, lepega govora in izražanja, kakor tudi da odkriva, oblikuje in usmerja bodoče igralce, režiserje, scenografe, kostumografe in sploh bodoče poklicne in amaterske gledališke praktike, skratka, da dviga povprečno raven naše gledališke kulture v celoti. Zato si gledališko vzgojo zamišljamo kot raznovrstno umetniško in pedagoško dejavnost, od prestave poklicnega gledališča, raznih prireditev klubskega značaja z umetniškim in kulturno zabavnim programom, od ilustriranih in dramatiziranih pravljic, bralnega gledališča, pa do gledaliških tečajev in literarno gledaliških krožkov za pionirje ter praktičnih dramskih ateljejev s poljudnimi seminarji za mladince in pa seveda do raznih prireditev in nastopov, ki naj družijo to ljubiteljsko dejavnost v poklicno, kot to že petnajst let uspešno dela na primer Zagrebško pionirsko gledališče. Seveda pa mora gledališko vzgojna dejavnost, če noče obtičati v konvencionalnem gledališkem ali pa preživelem ljudsko prosvetnem practicizmu, izhajati iz enotne sodobne idejno umetniške in pedagoške zamisli. Še prav posebej pa mora imeti sodoben umetniški koncept gledališče za mladino, če naj uspešno opravlja svojo nadvse pomembno in odgovorno vlogo prvega in poglavitnega gledališkega vzgojitelja mladine, če naj kot tako merodajno oblikuje in razvija svojim mladim gledalcem pravilen in zanesljiv čut za gledališko umetnost. Pri tem moramo poudariti, da repertoar sam – v tem primeru repertoar za mladino – še ne ustvarja gledališkega koncepta, kot pri nas zmotno mislijo nepoznavalci. Saj bi lahko na primer našteli nekaj znamenitih avantgardnih gledališč, ki niso imela avantgardnega repertoarja, kakor tudi poznamo gledališča z modernim repertoarjem in konvencionalnim gledališkim izrazom. Gledališki koncept, kot je razvidno iz gledališke zgodovine, je posebna idejno umetniška zamisel enega samega človeka, režiserja, ki je teoretik in praktik hkrati, celovita zamisel, ki mora temeljiti na izdelanih in trdnih nazorskih stališčih, na zanesljivih etičnih in estetskih načelih in merilih, se pravi, na okusu, tenkočutnosti in splošni kulturi, na sposobnosti samostojnega, doslednega in logičnega mišljenja, na funkcionalni ustvarjalni domišljiji. Edino iz takšne gledališke zamisli se lahko rodi režijski koncept, ki je sposoben, poglobiti se v avtorjevo delo, si ustvariti do njega samostojen in poseben intimni odnos in na osnovi tega enkratnega osebnega odnosa dati temu delu verodostojno odrsko podobo ter ga približati svojemu občinstvu, kar je poglavitno izhodišče in bistvo moderne režije. Nedvomno so v socialistični družbi, bolj kot v katerikoli drugi, teoretično dane vse možnosti za načrtno, široko, sistematično in dosledno akcijo na področju gledališke vzgoje. V praksi pa je, žal, stvar povsem drugačna. Glede na številne dosedanje izkušnje na drugih področjih lahko načelno ugotovimo, da imajo pri nas strokovno studiozne, kvalitetne, načelne in dosledne zamisli neprimerno manj podpore kot pa kompromisarski, prilagodljivi practicizem in šušmarski karierizem. In ker govorimo o perspektivah sodobne gledališke vzgoje, lahko iz navedenega sklepamo, da v dani situaciji ni posebnega upanja, da bi bilo kaj kmalu moč uveljaviti tisti kompleksni koncept gledališke vzgoje, ki stremi k nekonvencionalnemu, svojemu času odgovarjajočemu gledališkemu izrazu, ki zbližuje gledališče z občinstvom in ki v perspektivi dviga raven amaterske gledališke dejavnosti ter jo tesno povezuje s poklicno. DRAGA AHAČIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-05-2301-2400_2319
Javi napako na oder@slogi.si.