Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Kulturna kronika

Zlatoust, Pavliha, 6. 5. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Kulturna kronika Vem, včasih »Kronika« je pusta, no, vse ni krivda Zlatousta, je včasih pač snovi premalo za tehtanje, za ost in šalo. V preteklem tednu za nameček pa sploh doma me ni biló, zapustil topli sem zapeček, čez mejo hrabro sem odplesal, mi fiat je sedalo stresal, me peljal na cesarski Dunaj. Trebuha nisem pustil zunaj, ker nisem šel na »šnicle bečke«, ne k »Dehmlu« na bonbonov vrečke in torte, ki možak jih cmari, kot rekli so še cesar stari. In nisem šel na »Gösser« pir, ne v Prater na pečeno puro, na Dunaj gnal me je nemir primerjanja kultur s kulturo slovensko, ki jo »kritik« naš, za tujce vnet, kar v plitev glaž lepo potlači in vtopi. Zato se meni zdravo zdi, da kdaj pa kdaj po svetu gremo, da laže vso kulturno tremo s primerjanjem premagamo, pravičnejše se zvagamo. Recimo, Dunaj gledališki, programsko je precej »deviški«, še vedno ljubi bolj zabavo za ljubi mir in za prebavo. V izvedbah pa, seve, predstave še zdaj so vredne stare slave. No, tam igralcev čete krepke gledalcem osušijo žepke, ker zvezdništvo je lim za snoba, saj zanj je pisec lanska goba, ker snob je domišljava glavca, želi le slavnega igralca. Režija, igra in programi naprednejši so v naši Drami! Prditev ni površno bodra, posebno, če opremo odra in druge še pogoje dela bi kritika na vago dela. Recimo, »Macbeth« v »Burgu« sije od tehnične mašinerije tako vrhunsko kvalitetno, da si ponosen na podjetno muzejsko tehniko v Ljubljani in hkrati jezen, da izbrani še niso modro doumeli, da naša Drama še koraka z medaljo zveznega prvaka na čelu gledališč nesporno, čeprav še danes jako borno so dani ji pogoji dela. Spreglejmo da ne bo zvenela počasi ji vsa dobra volja, prilijmo lučki tej že olja! Kje glava je resnično modra, ki dala tehniko bo odra republiški slovenski Drami vsaj takšno, kakršno v omami navdušenja je dala tja v Trbovlje?? Nad prezidavo Drame usajal se neki je usajevec, da bil je že kar lajevec. V ostalem Dunaj, razen glasbe, je danes srednje izobrazbe, recimo, v likovni kulturi, navdihov kres le s kičem kuri. Za konec me še tole buri: Oj, manjši pesniki, »bogovi«, me v konkurenčnem strahu jako pestijo spet za mojo tlako, češ, Zlatoust med nas se štuli. Oj, jasno stokrat sem povedal, da kruhka jim ne bom odjedal, da s »Kroniko« ne pretendiram na slavo pesnika »za zmerom«. Oj, s tem za danes naj odsviram to svojo »velepoezijo«, zaklenem verzov kovačijo. Hov, hov, adijo, Zlatoust

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-05-2301-2400_2322
Javi napako na oder@slogi.si.