Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Mozart: Cosi fan tutte

Janez Höfler, Tribuna, 13. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
GLASBENI ZAPISKI MOZART: COSI FAN TUTE Po dolgem odlašanju in tehničnih zapletih smo končno dočakali premiero Mozartove opere Cosi fan tutte v ljubljanskem opernem gledališču. Pripravili so jo režiser Hinko Košak, scenarist Sveta Jovanović, dirigent Ciril Cvetko ter Dana Hubadova in Zdenka Lukčeva (korepetitorki), Jože Hanc (vodja zbora) in drugi. Vsaka klasicistična opera je za gledališče, ki goji predvsem romantično opero in ji starejši slog ni domač, posebna šola. Tega se je Ciril Cvetko ob pripravljanju Cosi fan tutte zavedal in se skušal kolikor moč približati mozartovskemu slogu. Seveda se mu je to le deloma posrečilo, saj mu orkester ni sledil v potrebni meri niti se ni dovolj prilagajal slogovnemu izrazu. To velja najbolj glede dinamične in agogične zdiferenciranosti in prečiščenosti orkestrskega deleža, kar naj bi dajalo operi čvrst in napet glasbeni potek. Pogrešali smo tudi lepše deklamatorike, tako da je bil orkester tu in tam precej medel in neizrazit. Kljub temu je bila Cosi fan tutte glede te strani plod skrbnejšega in temeljitejšega dela z orkestrom kot običajno, kar se je pri premieri vendarle čutilo. Pri pevcih se je skrbna priprava manj poznala posebno za moške vloge. Pri Rudolfu Franclu kot Ferrandu (ki je vendarle s svojo rutino in znanjem podal nekaj lepih mest), še bolj pa pri Marcelu Ostaševskem kot Guglielmu, se je pokazalo, da je pri izvedbah klasicističnih vlog potrebno opustiti običajni način petja in se prilagoditi slogu. Seveda zahteva to precejšnje poznavanje pevske tehnike da je bilo tega pri pevcih v manjši meri, se da sklepati po obremenjenih recitativih (potrebno je ločevati način recitativa od arije), nepreciznih nastavkih in slabši dikciji. Neprimerni so seveda tudi portamenti in drugi podobni načini petja, najbolj očitni pri sicer težjih visokih mestih tenoristove pevske vloge. Basist Miljenko Grozdanić kot don Alfonso, ki se je kot gost namesto zbolelega Ladka Korošca kar prijetno vključil v naš pevski ansambel, se glede petja v bistvu ni ločil od svojih partnerjev. Svoji vlogi je zaradi značaja glasu buffo bolj ustrezal, vendar pa je imel zaradi petja s preširokim grlom slabše višine. Pevke so svoje vloge lepše izdelale, v večji meri Zlata Ognjanović kot Fioridiligi zaradi primernega glasu, četudi bi morala imeti za dober polkoloraturnen sopran bolj dodelano tehniko in boljše višine. Sonja Hočevarjeva kot služabnica je svojo komično vlogo izdelala brez problematičnih mest to velja tudi za Boženo Glavakovo kot Dorabello. Vendar če bi postavili potrebni slogovni kriterij, bi se pokazalo, da so tudi pevke obstale na sredi poti. Zbor je bil manjšega pomena, kar pa seveda ni razlog, da ne bi mogel biti bolje naštudiran. Bolj sproščeno igro pevcev (ki je bila mestoma le preveč burkasta) je dovoljevala čista, umirjena in prijetna scenografija, kakršno redko vidimo na ljubljanskem opernem odru. Z njo se je ujemala tudi kostumografija. Kljub manjši izdelanosti in omenjenim pomanjkljivostim je bila premiera Cosi fan tutte prijetna in sproščena predstavitev Mozarta, ki so ji poslušavci z zanimanjem sledili - dokaz, da bi pri nas lahko pogosteje poslušali lahkotno, sproščeno, a v elementih pretehtano in dovršeno klasicistično glasbo. Janez Höfler

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.