Pomlajena šestdesetletnica
Snežna Šlamber, Ljubljanski dnevnik, 8. 5. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PO DVAJSETIH LETIH SO OBNOVLJENA PRIZADEVANJA ZA DOZIDAVO LJUBLJANSKE DRAME USPELA
Pomlajena
šestdesetletnica
Na dan, ki ni bil dosti drugačen od ostalih (dve vaji, dve predstavi), smo se v ljubljanski Drami pogovarjali z ravnateljem Bojanom Štihom
Navadno ne maram ograjenih stavbišč, prahu in blata, ki se nabira ob njih na zasilnih pločnikih za pešce. Čudno, kako so stvari relativne! Ko je bila stavba ljubljanske Drame skorajda čez noč, potem ko v to že nihče ni več kaj dosti verjel, ujeta s treh strani v lesene opaže in ograje, sem bila tega samo vesela. Verjetno ograjenih stavbišč na sploh ne maram zato, ker premalo vem, kaj se dogaja za njimi, premalo vem, čemu so potrebna. Tu, ob skoraj šestdesetletni stavbi ljubljanske Drame, sem slučajno nekaj vedela o tem: če si nekaj let sem pred vsako premiero med generalkami in glavnimi vajami hodil po tistih ozkih hodnikih za odrom, posedal po zasilnih, prepolnih garderobah, prebil dosti časa z ljudmi, ki po ves svoj delovni dan in več prebijejo v teh prostorih in ki povrh v njih ustvarjajo našo slovensko gledališko kulturo, potem si tiste lesene ograje okrog Drame, ki naznanja boljše čase in pogoje za delo, lahko samo vesel, prav od srca.
ZANIMIV DOKUMENT IZ PRETEKLOSTI: 2. FEBRUARJA LETA 1939 JE BILA V ČLANKU DVAJSET LET NAŠE DRAME V JUTRU OBJAVLJENA TALE SKICA S PODPISOM: TALIJIN HRAM V GRADIŠČU PO NAČRTU PREZI-
Molka, ing. arh. Uroš Vagaja, Mile Korun, Andrej Kurent, Ančka Levarjeva, Tone Šubert, Filip Kosec in Alojz Vene.
Tudi ta novinarski obisk je veljal dvajsetletnici, dvajseti obletnici obnovljenih prizadevanj za rekonstrukcijo in dograditev ljubljanske Drame, ki o prav v dneh našega velikega jubileja ob svojem malem jubileju dosegla začetek svojega uresničevanja.
Tisto popoldne sredi tedna, sem obiskala ravnatelja ljubljanske Drame BOJANA ŠTIHA, da zvem kaj več o rekonstrukciji in dozidavah v naši dramski stavbi, je bilo del značilnega dneva za naše ljubljansko dramsko gledališče: dopoldne od desetih do dveh popoldne kostumska vaja za Cankarjevo »Pohujšanje«, takoj po tem razčlembena vaja za Sartrovo dramo »Hudič in dobri bog« in zvečer dve predstavi: »Birozavri« v domači hiši in Kopitov »Očka« v Križankah. Preveč, preveč za hišo, ki je prestara in premajhna, da bi lahko rojila kot čebelnjak od jutra do pozne noči.
»Zavedamo se, da je povečanje stavbe naše Drame gotovo precejšen izdatek za našo družbo,« je razgovor začel Bojan Štih, vendar nam je tudi jasno, da Ljubljana potrebuje bolnišnice, glasbene in gledališke ter likovne dvorane, ker so te najvišji izraz družbenega standarda. Zdaj, ko smo po dvajsetih letih obnovljenih prizadevanj za dograditev naše dramske hiše sredi uresničevanja te velike želje in še večje potrebe, se nam zdi še bolj razumljivo začudenje vseh naših gostov, ki nikakor niso mogli razumeti, da je sploh možno uprizarjati tako kvalitetne predstave v tako težavnih razmerah. Jasno nam je, da je bilo to možno samo s skrajno, neplačano požrtvovalnostjo.«
V razgovoru in v utrinkih, ki so dokaj neprijetne anekdote, prehodiva sedanjo dramsko stavbo, sezidano leta 1908 in le dvakrat malo prenovljeno: leta 1950 z dozidavo dela zaodrskega prostora in leta 1960 s prenovitvijo gledališke dvorane.
Garderobe, kjer naj bi se igralci v miru pripravljali na nastop, niso garderobe - vegaste celice so, večina od njih preurejena iz nekdanjih sanitarij. To ni pretiravanje!
V vsej stavbi najdeš eno samo prho - v kleti blizu kotlov za centralno kurjavo. Ob tem se spomnim pripombe člana novosadskega gledališča, ki je gostovalo v Ljubljani: »Pa smo mislili, da ste Slovenci čisti ljudje!« K tem spominom doda še Bojan Štih: »Kadar smo imeli tuje goste, smo večino hiše skrivali pred njimi.«
Prostorov za študij novih predstav ni, za silo ga nadomešča foyer, kjer je zvečer kadilnica in bife za občinstvo. Prostorov za shranjevanje kostumov ni (razobešeni so po že tako ozkih hodnikih), prostorov za shranjevanje rekvizitov ni, za frizerje, maskerje, krojače prostora ni (delajo po hodnikih), laboratorijev za scenografe, kostumografe, prostorov za manjše delavnice ni, ni knjižnice, ni diskoteke: pravzaprav je res ogromno dobre volje in neplačane požrtvovalnosti.
Med najinim pogovorom se na pol izprazni še ravnateljeva pisarna - usnjeni naslanjači bodo »nastopili« v »Birozavrih«. V primeri z vsem ostalim, je to naravnost prisrčno zabavna potankost!
Ansambel ljubljanske Drame pa šteje več kot 80 članov, daje 300 predstav letno in ima 120.000 gledalcev v sezoni!
»Kaj bomo pridobili z dozidavo, sprašujete? Vse, kar nam manjka,« prav na kratko odgovori Bojan Štih.
V obeh stranskih krilih (na Gradišče in na Igriško ulico) bo dovolj prostora za spodobne igralske garderobe, za dve študijski dvorani, eno večjo, eno manjšo, za shrambe kostumov in rekvizitov, za sanitarije, za krojaške in lasuljarske delavnice, za odmor tehniškega osebja, za scenografski in kostumografski atelje, za okrepčevalnico - saj ljudje včasih po ves dan prebijejo v hiši in nimajo kam.
Oder bo dobil stranski odrišči, tako da bo tudi moderniziran, dobil bo prenove električne potrebne naprave. Vsa stavba dobi novo centralno kurjavo - kdo se iz zimskih mesecev ne spominja pokanja in ropota, ki ga je med predstavami kot nedobrodošla kakofonična spremljava povzročala sedanja zastarela centralna.
Tudi občinstvo bo dobilo svoje: večje prostore, kjer se bo lahko zadrževalo v odmorih in v katerih bodo lahko prirejali gledališke in razne likovne razstave.
Predvidoma bodo dogradili letos levi in desni trakt, prihodnje leto bi ju začeli opremljati in adaptirati osrednji del stavbe, pomladi 1967 pa bo treba zaradi priključkov električnih napeljav in centralne kurjave pred doma za nekaj mesecev prekiniti delo v gledališču, ki bo sicer ves čas lahko redno teklo.
Avditorij bo torej nedotaknjen? - se spomnim ob naštevanju vsega, kar se bo v Drami v teh letih spremenilo. »Dvorane se ne bomo dotikali, saj je eden najlepših avditorijev v srednji Evropi in s svojo akustičnostjo ter dobro vidljivostjo, predvsem pa z intimnostjo lahko Ljubljani služi v veselje. Novo zgrajeno gledališče ne bi moglo nikoli pričarati tega šarma starega teatra,« pravi Bojan Štih.
Uresničevanje dolgoletnih želja se je začelo ob obletnicah, tudi zaključilo naj bi se predvidoma ob jubileju: na otvoritveni predstavi sezone 1967/68, stoletnici Slovenskega dramatičnega društva, katerega tradicijo goji in razvija ljubljanska Drama z vso odgovornostjo in umetniško kvaliteto, bomo tolikokrat zaploskali v dramski hiši, ki bo dovolj velika in dovolj sodobno urejena, da tam ustvarjalci v njej vendarle dobili človeka dostojne delovne pogoje.
SNEŽNA ŠLAMBER
POGLED V ENO OD GARDEROB V LJUBLJANSKI DRAMI
Z ERJAVČEVE CESTE LJUBLJANSKA DRAMA PO PRENOVITVI DOBI TAKŠNO RAZŠIRJENO PROČELJE
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Uprizoritve
- POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, Molka, 1956 BIROZAVRI, Babič, 1964 OH OČKA, UBOGI OČKA, MAMA TE JE OBESILA V OMARO IN MENI JE TAKO HUDO..., Petan, 1965 HUDIČ IN LJUBI BOG, Jamnik, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-05-3801-3900_3908