Srečni dnevi (izvedbi Clare Colosimo)
Primorski dnevnik, 5. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
BECKETT:
Srečni dnevi
(izvedbi Clare Colosimo)
100/ILSA
3.VI
V ponedeljek je Clara Colosimo ob režijski pomoči Jožeta Babiča in ob sodelovanju Maria Giovaninnija uprizorila Beckettovo dvodejanko «Srečni dnevi». Gre, kot je znano, za v igralskem pogledu zelo zahtevno delo, ki terja od protagonistke mnogo igralske rutine, umetniške nadarjenosti in izreden smisel za notranjo napetost odrske besede. Clara Colosimo je pokazala, da ima vse te pogoje. Zaigrala je dolg monolog brez omahovanj in z vsemi barvnimi odtenki, ki jih vsebuje razredčeno poetično tkivo Beckettovega besedila. Njena največja zasluga pa je nedvomno v tem, da je popolnoma zadela bistvo Beckettove umetnosti. Nikjer ni namreč posebej poudarila tesnobe, ki očitno izhaja iz celotnega smisla dela. Prepustila je to naravnemu kontrastu med nesmiselnostjo vsakdanjega početja in veselega blebetanja na eni strani in objektivno brezizhodnostjo človekove biti na drugi. Uspelo ji je tako ustvariti na odru tisto napeto vzdušje poetičnega konflikta, po katerem se Beckett odlikuje med predstavniki tako imenovanega, «gledališča hladne vojne» in zaradi katerega se lahko upravičeno uvršča med klasike sodobne dramske umetnosti.
Režiser Jože Babič je Clari Colosimo nedvomno zelo pomagal s svojo veliko izkušenostjo in prefinjeno intuitivnostjo. Njegova pomoč je še zlasti prišla do izraza v drugem dejanju, ki je odrsko najtežje in zahteva mnogo posluha za učinke, ki jih igralka lahko doseže zgolj s svojimi glasovnimi sredstvi in s pravilnim ravnovesjem med šepetanim in poudarjenim govorom.
Scena Jožeta Cesarja je kljub skromnim elementom razodevala veliko inventivnost in zanesljiv smisel za poetične komponente Beckettovega besedila.
Prav tako je glasba Pavleta Merkuja ob zaključku obeh dejanj s pristno učinkovitostjo poudarila predvsem poetično vsebino dela, kakršna izhaja v spopadu z nesmiselno stvarnostjo.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-05-3801-3900_3956