Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Balada o taščici

I. B., Ljubljanski dnevnik, 7. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
TV DRAMA Balada o taščici Torkarjeva najnovejša televizijska drama »Balada o taščici« sodi v splet njegovih del z aktualno tematiko, ki obravnavajo sodobnega človeka, njegove probleme, zmage in zlome, najintimnejša občutja ter zadevajo hkrati v našo družbeno problematiko. V najnovejšem delu prikazuje ljudi v domovih za ostarele in onemogle, njihovo vsakdanje življenje, iz katerega je izluščil dramski trikot dveh starcev in starke ter se poglobil v njihove drobne skrivnosti, radosti in bolečine. Spremlja jih na njihovih sprehodih, med ljudmi v mestu ter odkriva boleča občutja osamelosti, nerazumevanja, odtujenosti in pomanjkanje topline, potrebnosti in podobnega, kar je običajno nujno za eksistenco slehernega živega bitja. Do tu vse lepo in prav. Težko pa je razumeti, čemu je avtor spet tako črnogled in ciničen. Zakaj je dal na življenje v naših domovih za stare, ob prikazu skrbi, varstva in nege, čemur se ni mogel ogniti, poudarek in primerjavo s starci v džungli, kjer jih izstavijo divjim zverem in podobnem. Je bilo res potrebno v uvodu in v zaključku, če je v delu lepo zaokroženo življenje ostarelih ljudi, ki kljub poudarkom o lojevih večerjah, ni tako brezupno. Človek res ne ve, komu je namenjen njegov cinizem: starosti in onemoglosti splošno ali taki in drugačni socialni ureditvi za naše ostarele ljudi. Drugo je vprašanje osebne sreče. Raje bi po tem koščku osebne sreče vprašala na splošno, ne samo za ostarele ljudi. Zakaj je prav ti, med drugim ne bi mogli imeti? In zakaj prav ti, vsaj nekateri, tudi v taki situaciji, ne bi mogli biti srečni? So mar srečnejši drugi, ki životarijo v drugačnih, bolj ali manj znosnih razmerah in okolju, ob slabši ali boljši oskrbi v okolju ljubečih svojcev? Nekaj pri vsem tem drži: vse preradi zaidemo in ne znamo biti objektivni do resničnosti, do življenja in ljudi. Usmerimo se v ekstreme, tokrat v tragiko ljudi, ki so pri kraju življenja. Bi bil zločudni Tone v drugem okolju, ob svoji hčerki boljši in srečnejši? V čem bi se razlikovalo prisrčno občutje zasanjanega Luke do lepot narave, ljubezni do pticev, v drugačnem okolju? Ali bi Mina res našla svojo srečo v večnem potovanju? Morda. Lahko bi vse to postavili na glavo in začeli z drugega konca. Kaj bi nastalo? Spet bi bili pred nami ti preprosti ljudje s svojimi vsakdanjimi radostmi in skrbmi, s svojo srečo in nesrečo, pa najsi bi bilo to v njihovi mladosti ali starosti, v domovih za stare ali drugod. Pa še nekaj o realizaciji. Prav gotovo je pri realizaciji dela odigral režiser Mario Fanelli odločilno vlogo. Dogajanju v domu, v dramskem trikotniku je dal enakovreden poudarek še s prizori v naravi, v mestu, na ulici in drugod. S tem je še bolj poudaril osamelost življenja ostarelih ljudi, ki je po krutih življenjskih zakonih, z odmaknjenostjo od ostalega sveta, z občutkom odvečnosti in nekoristnosti, boleče in pretresljivo. Posebej je treba poudariti moč kamere, ki je še tako vsakdanji pripetljaj poglobila in mu dala neko notranjo razsežnost, v kateri človek začuti splošno nemoč starosti. Režiser je zapletel dejanje in celotno vzdušje v trikotu Tone, Luka, Mina res domiselno, živo in prepričljivo. Junaki so resnična podoba življenja, njihovi konflikti doživeti in psihološko utemeljeni. Fanellijev uspeh je tudi v izbiri igralcev: Staneta Severja, Janeza Rohačka, Elvire Kraljeve in Alje Tkačeve. Saj v njihovi igri ne najdemo vrzeli. Domiselno je izrazil intimno okolje sobe, dodal ustrezne prizore iz zunanjega sveta in pred nami so zaživeli ljudje, tako pristno, prisrčno in prepričljivo, da bolj ne bi mogli. Dogajanje v trikotu je zaživelo z izredno igralsko intenzivnostjo in sugestivno močjo ter s tem zasenčilo nepotrebne uvode in zaključne pomanjkljivosti drame. I. B.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-05-3901-4000_3991
Javi napako na oder@slogi.si.