Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Slovensko gledališče 1965 ali umik pred nerazumevanjem

Lojze Smasek, Večer, 29. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Slovensko gledališče 1965 ali umik pred nerazumevanjem Večerova anketa o današnjem slovenskem gledališču, ki se je zapletala in odpletala ves letošnji april in ki je skušala ustvariti kolikor je le mogoče krepko podporo vedno bolj uveljavljajoči se misli prizadetih, da je treba vsem slovenskim poklicnim gledališčem (in ne samo enemu) zagotoviti potrebno skrb republike, dobiva dober mesec dni kasneje vedno bolj žalostne stvarne korekture. Obnovimo si na kratko nekatere misli, objavljene v aprilskih dneh. Upravnik SLG Celje Bruno Hartman je takrat zapisal: »Ker je neurejenih finančnih vprašanj v zvezi z vse večjo osamosvojitvijo občin dovolj in bi jih bilo treba vse zadovoljivo rešiti, se pač občinske skupščine oziroma njihovi sveti za kulturo in znanost ne utegnejo posebej poglabljati v gledališko kulturo politiko na svojem področju. Ta pomanjkljivost pa nujno vpliva na delo in program gledališč za daljše obdobje. Če prištejemo k temu še negotovost, kolikšen bo finančni delež občine ustanoviteljice in kolikšen bo delež krajev, v katerih gledališče gostuje (tega pa zaradi zgoraj opisane situacije ni mogoče vnaprej tudi približno — zajeti v finančni program), je seveda zelo težavno voditi primerno kadrovsko politiko, politiko nagrajevanja in sestavljati repertoar (kolikor je odvisen od financ)... Ker bo trajalo še nekaj časa, da se bodo občinske skupščine lotile načrtne in pretehtane kulturne politike, bo morala v prihodnjem obdobju poskrbeti republika za to, da bi slovenska gledališča čimbolj izrabila svoj kulturni potencial.« Kristina Lovrenčič, podpredsednica odbora za prosveto in kulturo republiškega zbora skupščine SR Slovenije, je pa bila sledečega mnenja: »Po mojem mnenju bomo morali nasploh pretehtati, ali takšna kulturna institucija, kot je gledališče, sodi le v materialno skrb občine ali pa je to institucija takega pomena, da bi morala zanjo predvsem skrbeti republika. Mnenja sem, da je prav tisto drugo.« Ker se je takrat tudi v raznih odborih in zborih republiške skupščine pojavilo tudi že nekaj poslanskih glasov, ki so bili proti delitvi naše kulture, konkretno gledališke, na izbransko republiško in preostalo občinsko, in ker so ti glasovi vztrajali, da je treba čimprej najti enotne kriterije za financiranje vseh slovenskih gledališč, kar jim je bilo celo uradno obljubljeno, je slovenska kulturna javnost pričakovala izboljšanje ne preveč rožnate materialne slovenske gledališke situacije. Seveda se stanje ni moglo spremeniti kar čez noč, vendar bi morali biti položeni vsaj prvi temeljni kamni za enotno rešitev tega enotno obravnavanje zahteva­jočega problema. Pa niso bili, za sedaj je vse ostalo zgolj pri obljubah, upajmo, da se bo vsaj do konca leta kaj spremenilo, ko se bo pripravljal republiški proračun za prihodnje leto, v katerem bi morali najti svoja finančna pogonska sredstva za čimbolj ustvarjalne dosežke vsa gledališča od mestnega ljubljanskega, prek mariborskega SNG, ljubljanskega SNG do celjskega SLG. Kaj pa tiste prej omenjene žalostne stvarne korekture aprilskega pridušenega optimizma? Ja, kar precej jih je. Ker ni dovolj financ, so plače v nekaterih gledališčih relativno nizke oziroma marsikdaj nezanimive za dotok resnično kvalitetnih novih ali mlajših moči, zato se potem z neustrezno zasedenostjo lahko pojavljajo razne anomalije, trenja, potem obračajo ponekod najboljše moči hrbet gledališču... Odhajajo pa tudi iz drugačnih razlogov: ker je v sosednem gledališču finančni studenček živahnejši, se tisti, ki se more, preseli tja in pusti domačo hišo na cedilu... Oziroma: ko ima vodja dovolj neuspešnega prosjačenja, da bi zbral denar, potreben za normalno delo in rast gledališča, se raje odpove gledališču in z njim še vrsta najpomembnejših soustvarjalcev... In prav je tako! Naj odhajajo ljudje iz gledališč, naj se umikajo ravnatelji, dramaturgi, igralci, režiserji, naj zapuščajo strelske jarke neenakopravne borbe z neenakopravnimi razvrstitvami enih v republiške možnosti, drugih v občinske nemožnosti. Naj postane čimprej za vsakogar otipljivo to nesmiselno stanje, v katerem se je znašla naša gledališka kultura (ugotovitev velja seveda za vso kulturo in prosveto, toda tokrat smo se lotili zgolj gledališča). Verjetno je to edina pot, po kateri bo mogoče opozoriti na dejstvo, da so gledališča, ki opravljajo popolnoma isto delo in podobno poslanstvo, eno v Ljubljani, drugo v Celju, tretje v Mariboru in poleg tega še na gostovanjih po vsej Sloveniji, potrebna in vredna iste ali vsaj dokaj podobne pomoči oziroma plačila za opravljeno delo. Le s tako, v republiškem merilu enakopravno rešitvijo se bo ta nesrečni gledališki vozel občinskega in medobčinskega lova za najnujnejšimi dinarčki razvozlal v kolikor tolikšno zadovoljstvo vseh prizadetih. Lojze Smasek

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.