Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pohujšanje in še kaj ne predstave dalje ni več

Janez Lampič, Delo, 28. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Pisma bralcev delo 28. V Pohujšanje in še kaj ne predstave dalje ni več Ljubljana je pred dvema tednoma doživela tako delikatno premiero Cankarjevega POHUJŠANJA, da je vredno o tem dokaj razburljivem kulturnem dogodku spregovoriti besedo tudi mimo strokovnih ocen v dnevnem tisku. Ne glede na izrazito protislovnost ocen Jos. Vidmarja in V. Predana (saj sta ju recenzenta pisala vsak s svojega visokega vrha) sem spričo izjemno eksponirane režije in javno izraženega mnenja, da se bo publika v svoji sodbi verjetno razdelila v dva tabora, pričakoval, da se bo zanesljivo kdo od obiskovalcev gledališča oglasil v tej tribuni bralcev. Ker se doslej ni, želim povedati svoje laično mnenje o vrednosti te premiere. Od dijaških let dalje redno obiskujem ljubljansko Dramo. Ker je gledališče moj duševni šport, sem si skozi 35 sezon sproti zapisoval dela, ki sem jih videl na tem našem spoštovanja vrednem odru. V dolgi vrsti naslovov je tudi večkratna postavitev POHUJŠANJA. (Mimogrede sem ujel tudi tržaško izvedbo na gostovanju v MGL.) In če v spominu primerjam režijske koncepte POHUJŠANJA, ki sem jih videl, se mi vsiljuje v prvi vrsti občutek, da so vsi prejšnji režiserji to farso oblikovali z globokim spoštovanjem do avtorja, čigar POHUJŠANJE je pesem. Korun pa je cvetje Cankarjeve poezije skoraj do konca osmukal in pohodil. Z drugimi besedami: v svojem prepričanju, da je tako edino prav, se je odločil, da bo od Cankarja, kakršen je, sedanji generaciji vrgel na krožnik tisto, kar po njegovem mnenju za razumevanje te farse nujno potrebuje: obilen biftek forsirane poltenosti in za prilogo strip-tease. Nemara ima pri tem svoj delež tudi svojevrsten strah (lasten premnogim modernistom), da bi njegova upodobitev ne bila dovolj originalna, pogumna in sodobna. Ali smo današnji uživalci gledališke kulture res duhovno že tolikanj otopeli, da moramo prisostvovati prostaškemu slačenju celega zbora kreatur, da bi po injekciji skrajnostne drastike zmogli podoživeti dvojno moralo šentflorjancev vseh časov? Sodim, da ne. Meni osebno je umetniško resnico tega dela vsaka od prejšnjih postavitev posredovala v večji meri in neprimerno lepši podobi kakor ta, četudi si ne bi dal reči, da sem nasprotnik vsakršnega sodobnega gledanja v umetnostnem snovanju. Trdim, da je šel Korun predaleč. Po njegovi krivdi bodo mladi obiskovalci Drame, ki to delo prvič gledajo na odru, prikrajšani za pesniško lepoto POHUJŠANJA. Kaj več o Korunovi režiji ne bi govoril, ker je vse povedal že Josip Vidmar, s katerim se popolnoma strinjam, z menoj vred pa nedvomno še mnogo obiskovalcev Drame. In mislim, da bi našli celo med interpreti Korunove podobe POHUJŠANJA nekaj takih, ki bi prej pritrdili Vidmarju kakor Predanu. Zavestno se prištevam k tistim »potrošnikom« kulture, ki bi se sredi blazne poplave abstraktizma in drugih -izmov radi znebili vtisa, ki je večkrat blizu občutka, da se umetnik (pa naj bo likovnik, poet, glasbenik ali gledališčnik) po malem norčuje iz uživalca, ko od njega pričakuje, da se bo dokopal do njegove misli, a mu ne nudi nobene poti do sebe z izdelkom, podobnim zamotanemu rebusu. Hermetika? Zdi se, da ji tudi v gledališču odpirajo vrata na stežaj. Če gledalec ob najboljši volji ne more dešifrirati kreacij ne dekorja, se mu ne smemo čuditi, če ga od središča odvrne že negotovost, ali bo predstava sploh na sporedu, ali bo mogoče izbrano mesto sploh videti na sedežu. V kaj se torej spreminja abonma? V vir negotovosti, nezaupanja in slabe volje. Bolje je izbirati in se odločati za obisk predstav, ki jih ugodno ocenjuje zanesljiva kritika. Še to: zaman sem se veselil, da bom do konca sezone dočakal okvirno napovedano VELIKO PUNTARIJO za jubilej največjega živečega slov. dramatika. Le-ta bi gledalca ob koncu sezone nedvomno bolj zadovoljila, saj bi je še tolikšna samovolja režiserja ne mogla tako popačiti, kot je POHUJŠANJE. Razen tega bi se nam po Zupančičevi DOLINI za letos bolje prilegel lep kos naše tako monumentalno prikazane zgodovine, s katero bi nam odlični ansambel naše Drame ob 20-letnici imel in znal kaj trajno vrednega povedati. JANEZ LAMPIČ, učit. Ljubljana Polje

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.