Kelemenovi odrski novosti
Kristijan Ukmar, Delo, 20. 5. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Zagrebški glasbeni bienale
Kelemenovi odrski novosti
OD NAŠEGA POROČEVALCA
V okviru bienala je bila v torek zvečer v Hrvaškem narodnem gledališču premiera dveh Kelemenovih del. Obe sta sicer že bili izvedeni drugod, vendar pomenita sorazmerno novost, ker sta nastali prav v zadnjem času. Opero v enem dejanju »Novi stanovalec« je skladatelj napisal po istoimenski Ionescovi drami. Če se dá pri Ionescu govoriti o vsebini, je ta v kratkem takale: stanovalec se vseli v novo stanovanje. Dva nosača nosita njegove stvari; teh je čedalje več, priplavajo po zraku in skozi strop. Stanovalec se popolnoma izgubi v njih. Njegove zadnje besede so še: »Ugasnite luč«. Res je to vsebina, ki sama po sebi še ne pove dosti. Svoj pomen dobi šele z realizacijo, dokončnega pa šele v razumevanju poslušalca, ki je do neke mere variabilno. To je gradnja, ki je bližja glasbeni kot dramski, in popolnoma se dá razumeti, da se je Kelemen toliko navdušil za glasbeno realizacijo dela. Pri tem je seveda moral zadeti stilni karakter, ki bi bil dovolj sproščen, da ne bi oviral prostega, fantazijskega toka predstave. Pri tem pa skladatelj spet ni šel predaleč, tako da delo ni eksperiment, temveč ga je mogoče uprizoriti v običajnem okviru opernega repertoarja. Kelemen je uporabil nekakšno »postserialno« tehniko, kot jo sam imenuje; torej glasbo, v kateri je uporabil vse mogoče načine glasovnega izražanja od petja do govora in vzklikov, v orkestru pa od običajne igre do novih zvokov in šumov. Vse te elemente je avtor jasno in pregledno organiziral in z njimi ilustriral vsebino dogajanja. V celoti se ni posrečila le uporaba stereofonskih zvočnikov, ki naj bi ustvarjali vtis trodimenzionalnosti, vtis, da je poslušalec v središču dogajanja. Ta vtis ni bil dosežen, za kar pa je vzrok lahko tudi v realizaciji.
Režiser Vlado Habunek je v glavnem dobro uresničil omenjeni karakter dela. Dogajanje je postavil precej nekonvencionalno, osebe so bile dovolj sproščene, predvsem Franjo Paulik kot stanovalec ter T. Alaupović in G. Radev kot nosača, medtem ko se je Marijana Radev kot hišnica mestoma umikala v realistično podajanje. Pač pa se scenograf Mladen Pejaković ni docela znašel v delu, v katerem je scena eden najvažnejših elementov. Pejaković je sceno nekoliko stiliziral, nekoliko upodobil realistično, oboje pa brez prave fantazije, tako da je ostal nekje na polovici poti.
»Zapuščene« je avtor libreta in koreograf Ivan Sertić imenoval »psihološki balet«. Te trditve realizacija nikakor ni potrdila. Ne nameravam se sicer spuščati v baletne elemente predstave, pač pa mislim na vsebino dela. Ta od daleč spominja na Lorcov »Dom Bernarde Albe«: med štirimi, v samoti živečimi sestrami, povzroči konflikt nov element: prihod ženina. Vendar pa v tem primeru ni prišel do izraza nikakršen psihološki konflikt. Vsi odnosi med osebami so ostali zunanji in površni. Celotna postavitev se je v glavnem omejevala na naturalistično tolmačenje fabule, kar pa je bilo v popolnem nasprotju s Kelemenovo glasbo. Ta zahteva bolj poglobljeno realizacijo, podobno kot opera »Novi stanovalec«, s katero ima glasba baleta enako oblikovno in vsebinsko gradnjo. Dirigent obeh glasbeno dobro pripravljenih izvedb je bil Nikša Bareza.
KRISTIJAN UKMAR
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Opera
- Osebe
- Vlado Habunek
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-05-3901-4000_4045