Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

E. Albee: Kdo se boji Virginije Woolf?

Vasja Predan, Ljubljanski dnevnik, 2. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
E. Albee: Kdo se boji Virginije Woolf? Sinočnja poslovilna predstava Slovaškega narodnega gledališča je zaokrožila podobo umetniških prizadevanj tega uglednega ansambla, kolikor je ob treh uprizoritvah takšno podobo mogoče vsaj obrisno spoznati. Po domačem sodobnem delu in po klasični komediji so nam gostje predstavili svoje pojmovanje današnje ameriške dramatike v Albeejevi drami Kdo se boji Virginije Woolf?, tedaj v delu, ki smo ga v minuli sezoni videli tudi v izvedbi naše Drame. Seveda se spričo te resnice samodejno ponuja primerjava, vendar bi za tako metodo morali imeti na voljo več prostora. Zatorej naj le skrajnje skopo in shematično doženemo, da se bratislavska Virginija Woolf od ljubljanske loči predvsem po temeljnem stilnem in tudi idejnem konceptu. Režiser Pavol Haspra je slej ko prej izhajal iz osnovne stilne orientacije svojega teatra, ta pa je nadvse kultivirano zasidrana v psihološkem realizmu. Posledica takšne stilne zasnove je nenavadno zanesljiva in v sleherni izrazni nadrobnosti premišljena, doživljajsko podprta in tako rekoč iz sublimiranih življenjskih situacij pa spopadov posneta uprizoritvena faktura, ki ima svoj strogi profesionalni ekvivalent zlasti v igri protagonistov ter v oživljanju vzdušja, in ki smo ju v nekoliko ostrejši inčici spoznali že v Karvaševi Antigoni. Drugi, idejni razloček, ki seveda temelji na spoznavanju in kreativnem odkrivanju sveta Albeejevih človeških postav, se v določeni meri povezuje s stilnim izrazom, a ima tudi svoj­sko vsebinsko izpovedno noto: Albee z njim zgubi tisto rafinirano, ironizirano in tragikomično razgrajenost svojega sveta in njegovih odtujenih in v blodnjaku egocentrizma tavajočih junakov, se transformira v pretežno čustveno, človeško prizadeto in celo ganljivo dramo. Medčloveške vezi v nji še zmerom eksistirajo, le da so v samomučilni blodnosti natrgane. Svet je tu še inegriran. Seveda bistvena preokupacija Albeejeve izpovedi. Menim, da prevelika čustvena prizadetost v določenem smislu odtujuje Albeejevo podobo sveta, čeprav ne gre tajiti, da je moč tudi po tej poti priti do zanimivih gledaliških rezultatov. Ne le zanimiv, marveč kvaliteten je tedaj tudi rezultat sinočnje predstave. Zanj imajo poleg režiserja seve poglavitno zaslugo interpreti kvarteta Albeejevih likov. Med njimi moram omeniti predvsem izredno izniansirano, v nekakšno alkoholizirano inferiornost usmerjeno podobo Georga v imenitni kreaciji Ctibora Filčika. Od spočetka preveč ohlapne in premalo dramatične atmosfere je napetost iz dejanja v dejanje naraščala in skladno z njo se je tudi Martha Marije Prechovske razvijala in slednjič razvila v pretresljiv odrski lik. Mlajši par, Honey in Nick, ni glede na oblikovalno prepričevalnost nič zaostajal za svojima starejšima kolegoma, zlasti imenitno kreacijo s celo vrsto impresivnih govornih in mimičnih nians pa je ustvarila Božidara Turzonovová kot Honey (prekrščena v Zlatko). Zelo reljefno in skoraj preveč možato podobo je dal Nicku Štefan Kvietik. Če se spomnim pariške uprizoritve, ki je z obešenjaško humorno ironijo ustvarila kar preveč lahkotno ozračje, ali naše, ki je bila rahlo bliže pariški kot bratislavski, bi dejal, da Albeejeva drama doživlja raznolike interpretacije nemara predvsem zato, ker se vsaka izmed teh interpretacij opira ne le na neke bolj ali manj zanesljive izkušnje in spoznave, marveč tudi na razumevanje današnjega ameriškega sveta, ki je Z Albeejevo dramo so bratislavski umetniki zaključili svojo turnejo po Jugoslaviji. Vnovič velja poudariti, da so se predstavili kot umetniški korpus z zavidljivimi kvalitetami, predvsem z evropsko kultivirano izpovedno in odrsko oblikovalno močjo. Troje njihovih večerov v Ljubljani je pomenilo troje gledaliških doživetij, ki jih ni mogoče pozabiti, zato je želeti, da bi nas Drama Slovaškega narodnega gledališča kmalu spet obiskala. Vsem bratislavskim gledališkim ustvarjalcem: iskrena hvala. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-05-3901-4000_4056
Javi napako na oder@slogi.si.