Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Carlo Goldoni: Pahljača

V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 1. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
STUBLY. DUJEVNIK A.VI.65. CARLO GOLDONI: PAHLJAČA O sinočnji predstavi bratislavskih umetnikov — vse najboljše. S tem prilastkom je treba poročilo začeti, z njim velja opremiti vse sodelujoče, vse vidne in nevidne ustvarjalce, z njim bo slej ko prej nujno te besede, ki so kar preveč nebogljene, da bi lahko vsaj približno opisale tisto, kar smo videli skleniti. Sinočnje gostovanje Slovaški gostje so Goldonijevo Pahljačo spremenili v pravcato zgledno lekcijo žlahtnega odrskega komedijantstva, v bravuro, ki je z neutajljivo slastjo zajemala iz vrelca, ki ga razumemo kot pojem commedie del'arte. Scenograf Pavol Gábor je odprt oder spremenil v podobo laškega trga, vanj pa je izredno preprosto, z okusom in domiselno likovno omiko postavil mlečno bela pročelja hiš, ki so skupaj z modrino horizonta in oblita sončno lučjo ustvarila razpoloženje tiste zračnosti, sproščenosti in prostranosti, ki jo Goldonijeva komedija vsebuje. In na tem prizorišču je režiser Karol Zachar že s prvim akcentom začel svoj uprizoritveni vivacissimo, prepojen skorajda z vražjim tempom in z živim, ognjenim temperamentom. Laška zgovornost in Goldonijeva besedna ter situacijska komika sta na mah zaživeli v pristnih, teatralno razposajenih, a vselej docela neizumetničenih barvah. Model Goldonijeve komediografije se je v režiserjevi fantaziji in igralskih kreacijah razigral v popolnoma očarljivo in hkrati studiozno improvizacijo, v avtentični gledališki spektakel, ki mu režija ni izvabljala odrskih učinkov z morebitnimi bizarnimi domislicami, marveč z ogrlico številnih inventivnih nadrobnosti, ki so zmerom — v skladu s komedijantsko logiko — izhajale iz situacij, zapletov in odnosov. Mizanscena se je pod takšno režiserjevo taktirko spremenila domala v koreografijo, protagonisti v govoreče pantomimike. Če smem primerjati: podobno, neponarejeno doživetje commedie del'arte nam je pred leti pričaral le še znameniti Strehlerjev ansambel milanskega Malega gledališča. Tudi o igralcih — vse najboljše. Vsi brez izjeme so Pahljačo igrali s tako živo, pristno in temperamentno voljnostjo, da skorajda ni treba nobenega posebej imenovati. Na mah so ustvarili domala idealen stik z avditorijem, v soglasju z naravo te komedije so improvizirano dodajali besedilo, vnašali celo replike ali domislice iz našega časa, igrali s publiko in za publiko, a tudi na publiko. Toda skoz in skoz z občutkom za mero, z okusom in s sproščeno odrsko omiko, nikdar za vsako ceno ali ceneno. Če je koga izmed akterjev vendarle treba posebej omeniti, tedaj je to vsekakor Karol Machata, nadvse očarljivi improvizator v vlogi Krišpina. Aplavzov pri odprtem odru med predstavo in po njej ni manjkalo, in če je v avditoriju bilo tudi nekaj praznih sedežev, lahko vsi tisti gledalci, ki so zamudili to enkratno gledališko doživetje, obžalujejo, da jih niso zasedli. Tako ali tako: še enkrat, o sinočnji predstavi bratislavskih umetnikov — vse najboljše. V. PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-05-3901-4000_4067
Javi napako na oder@slogi.si.