Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Največji teater sveta

S. Saračević, Delo, 29. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Največji teater sveta V Džakarti zidajo tudi največjo džamijo na svetu POSEBNI DOPIS ZA »DELO« DŽAKARTA, maja. Indonezijska politika nastaja v palači »Merdeka« v Džakarti in v rezidenci predsednika Sukarna v Bogoru. Velikokrat začne Sukarno sejo v Džakarti, da napotke, potem pa se usede v helikopter in poleti v Bogor, kjer začne drugo sejo. Proti večeru s helikopterjem vnovič prileti v Džakarto. Indonezijski predsednik je torej nenavadno delaven. Pred mesecem dni je Sukarno sprejel v Bogoru predstavnike gramofonske industrije in jim dovolil, da so posneli na plošče njegovo skladbo »Bersukaria«. Tako so nedavno začeli v Indoneziji prodajati ploščo, na kateri je z rdečimi črkami napisano, da je posvečena praznovanju desete obletnice bandunške konference. Pod tem napisom pa je lastnoročni podpis: »Dr. A. Sukarno«. Predsednik Sukarno je 5. maja v palači »Merdeka« v okviru svoje raznovrstne dejavnosti sprejel tudi skupino indonezijskih inženirjev in jih pohvalil, ker se jim je pravočasno posrečilo popraviti ceste v Džakarti za veličastnejše praznovanje desete obletnice Bandunga. Pohvalil jih je tudi, ker so privolili v še veliko težje naloge, zlasti v zidavo poslopja CONEFO, ki naj bi ga zgradili že prihodnje leto. Ob tej priložnosti je predsednik poudaril, da morajo indonezijski gradbeniki več skrbi posvetiti nacionalni izgradnji in arhitekturi, kajti »narod, ki nima svojih značilnosti in svojega duha, ni narod, temveč zgolj množica ljudi«. Sukarno je opozoril inženirje, da noben narod ne more postati velik, če posnema druge narode. Indonezijski narod pa hoče razviti svoje posebnosti in svojega duha, zato ne bo posnemal drugih. »Postali bomo velik narod, če bomo razvijali svojo identiteto,« je pristavil Sukarno. Da bi se pokazali nacionalna identiteta in indonezijska izvirnost, je predsednik Sukarno nedavno podpisal odlok, ki je navdušil narod, delno pa zbudil skrbi gospodarstvenikom. Gre za zidavo velikega gledališkega kompleksa na površini 10 ha v ulici Merdeka Barat v Džakarti. Celoten projekt so zaupali arhitektu Silabanu, uresničili pa naj bi ga v naslednjih petih letih. Ko bo vse dograjeno, bo imelo glavno poslopje 11 nadstropij. Od teh bodo v štirih nadstropjih stanovanja za igralce. V celotnem kompleksu bo garderob za 2400 igralcev in umetnikov. Najbolj izvirna pri vsem je glavna dvorana, ki bo imela 12.500 sedežev, druga, majhna dvorana pa 2050 sedežev. Odlok o zidavi gledališkega kompleksa je tem pomembnejši, ker Indonezija nima nobenega gledališča in nobenega gledališkega igralca. Dramsko umetnost goji za zdaj zgolj pet ali šest amaterskih družin. Zanimivo je, kako si je predsednik Sukarno zamislil uresničitev tega programa, ki se imenuje »Teater nasional«. Dne 13. maja je sklical predstavnike Bamunasa, posvetovalnega telesa privatnih kapitalistov, in jim predlagal, naj po starem indonezijskem običaju, imenovanem »gotong rojong«, pri katerem eden pomaga drugemu, zberejo denar za novi gledališki kompleks. Seveda so trgovci privolili v predsednikov predlog in obljubili, da bodo zbrali v naslednjih petih letih 250 milijard rupij (okrog 60 milijonov dolarjev). Z denarno podporo proizvajalcev bodo zgradili tudi »batiko« ter indonezijske narodne tkanine ter velik planetarij v Džakarti. Na nedavnem zborovanju privatnih kapitalistov je predsednik poudaril, da bodo z zgraditvijo »Teatra nasional« uresničili eno izmed treh »svetih Sukarnovih načel«, ki so: suverenost v politiki, gospodarska samostojnost in kultura v duhu nacionalnih značilnosti. Sukarno je poudaril, da bo eden izmed največjih uspehov, kar zadeva osamosvajanje na kulturnem področju, narodno gledališče, ki bo največje na svetu. Toda novo gledališče in planetarij nista edini gradnji, za kateri bodo žrtvovali veliko denarja. V Džakarti štrlijo v nebo »skeleti« bodočih veličastnih poslopij, ki jih z vso naglico gradijo in ki naj kot gledališče izpričajo vso veličino in moč indonezijske izvirnosti. Omenimo naj le dvajsetnadstropno trgovino »Sarina«, v kateri bodo samo za devize prodajali japonsko blago, in desetnadstropni turistični center, ki ga gradijo z japonskim gradbenim materialom. Pred predsednikovo palačo zidajo ob vodometu, ki prši vodo 40 m visoko (naprave zanj so kupili za milijon dolarjev), temelje bodoče največje džamije na svetu. Nedaleč od tam, kjer bo stala, končujejo na največjem trgu Džakarte 120 m visok »Monumen nasional«, nacionalni spomenik, ki ga bodo osvetljevali s posebnimi Siemensovimi svetlobnimi telesi. Gospodarstveniki spričo teh gradenj, ki jih prostovoljno financirajo Bamunas in privatni kapitalisti, zmajujejo z glavami. Kapitalisti so res obljubili banki in ministrstvu za javna dela milijarde rupij. To javnost ve, toda gospodarstvenikom je prav tako jasno, da si privatnik pridobi žrtvovani denar drugje, in sicer tako, da navija cene, ki močno naraščajo in ki hkrati z vsemi drugimi gospodarskimi težavami nenehno dražijo življenje in pospešujejo nemirljive inflacijske tendence. S. SARAČEVIĆ DELO 29. V. 65.

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Gledališče
Oznaka arhivskega gradiva
1965-05-3901-4000_4070
Javi napako na oder@slogi.si.