Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

P. Karvaš: Antigona in oni drugi

Josip Vidmar, Delo, 1. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
P. Karvaš: Antigona in oni drugi Gostovanje drame Slovaškega narodnega gledališča iz Bratislave Na svojem prvem večeru so nas slovaški gostje nemara seznanili s svojo osnovno gledališko smerjo, ki bi jo lahko označili kot realistično igro na stiliziranem in malce simboličnem prizorišču (okusna zamisel in delo scenografa in kostumografa Zb. Kolára). Njihov igralski realizem se je dobro skladal s tragedijo Petra Kardaša, ki je tipično delo v duhu socialističnega realizma, s perspektivo in optimizmom in z nekoliko idealiziranim glavnim junakom in morda ravno tako skupino ljudi okrog njega. Osrednji konflikt te igre predstavlja odpor nekega zavednega jetniškega kolektiva zoper fašistično nasilje v kazenskem taborišču, odpor, ki žal po svoji vsebini ni zelo prepričevalen. Kljub povsem novodobni in drugačni tendenčnosti dela. sem se pri tej »tragediji« nekajkrat živo spomnil »Konjeniške patrole« Fr. Langerja. Tekst »Antigone« nudi dovolj možnosti za živo in široko razvito igro, ki jo je ob diskretni in fini muzikalni spremljavi L. Simona spretno in premišljeno vodil režiser J. Budsky. Edini pomislek k njegovi režiji bi izrazil z mnenjem, da bi bilo nemara to izrazito moško igro, ki poteka v zelo brutalnem okolju, izvajati čustveno bolj zadržano in trje. Sicer je bila drama kljub nekaterim dolžinam odigrana v dobrem tempu in z intenzivno sugestivnostjo. Ta intenzivnost je seveda v prvi vrsti zasluga igralcev, ki so nam pokazali vrsto odličnih vlog, za kar jim je izreči najiskrenejše priznanje. Njihova igra je povsem realistična, pri tem pa psihološko poglobljena in okusno zadržana. Storitve posameznih igralcev so seveda odvisne tudi od vloge. Tako so izstopili med »osebami« zlasti prihuljeno perverzni in sadistični lik taboriščnega komandanta, ki ga je z veliko notranjo silo igral C. Filčík. To je bila resnično nevarna figura. Njegov pomočnik, surovi in bestialni H. Storch je našel mogočnega interpreta v Vl. Durdíku. Lep par tragično pogažene Ante in naivnega intelektualca sta odigrala Zd. Grüberová in Št. Kvietik. Njuna igra se je povzpela do pretresljivosti ob slovesu, ko dekle odhaja v smrt in ko se mladi mož naposled prebudi. Mirno in žlahtno igro sta pokazali tudi O. Budská in V. Strnisková. Omenim naj še glasnika R. Latečko. V taboru »Onih drugih« nastopajo štiri osebe: predvsem nekoliko zagonetni, idealizirani revolucionar, poročnik, ki mu je dal E. Romančík izredno obvladano in plemenito podobo; dalje, Profesor, ganljivi rezoner in neomajni pristaš stvari, ki ga je z globokim mirom in z izredno toplino kreiral V. Záborsky. In še druga dva člana te skupine: nedisciplinirani in vzkipljivi Záriš, ki ga je nekoliko hrupno, toda pristno igral J. Páňtik, ter nekoliko manj izraziti Zeman v preprosti interpretaciji Fr. Dibarbore. Predstava nam je pokazala predvsem visoko igralsko raven, prav tako pa tudi vsega upoštevanja vredno splošno teatrsko kulturo Slovaškega narodnega gledališča iz Bratislave. JOSIP VIDMAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-05-3901-4000_4079-4080
Javi napako na oder@slogi.si.