Pohujšanje...
Ivan Šepetavc, Delo, 3. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pohujšanje...
Pridružujem se razpravi o novi uprizoritvi Cankarjevega »Pohujšanja v dolini šentflorjanski« kot gledalec. Tudi jaz namreč menim, naj bi bilo javno mnenje orientacija in nekakšen barometer vsem, ki se pri nas ukvarjajo s kulturo, še posebej pa režiserjem. Kultura je last nas vseh, mnogokrat pa posamezniki trmasto branijo svoja stališča, ki niso v prid ugledu naše kulture in nedopustno posegajo v naše kulturne vrednote.
Potvarjanja in »moderniziranja« izvirnih stvaritev naših najboljših pisateljev preteklosti ne morem odobravati. Res je, da preteklost ljudje dandanes mnogokrat težko razumejo, zlasti če je opisana v stilu Ivana Cankarja, kar pa ni nič čudnega, saj se je pri nas od tistih dob mnogo kaj spremenilo. Toda to se da mlajšim generacijam lepo pojasniti, nikakor pa ni dopustno korigiranje, ki jemlje delu izvrstnost in tudi zgodovinsko pravo vrednost. Preteklosti ni mogoče prikazovati v nekakšni »moderni« obliki! Moda in umetnost sta vendar dvoje, moda je šlager, umetnost pa je trajne vrednosti! Še zlasti velja to, kadar gre za zgodovinske dogodke, ki nam kažejo razvojno stopnjo preteklosti in boj za napredno miselnost takratnih izobražencev in ljudstva sploh. Gre torej za zgodovinski prikaz našega življenja in Cankarju moramo pač verjeti ali pa zanikati vse, čemur pravimo pri nas kultura. Današnjim sodobnim ustvarjalcem (žal jih je zelo malo) se dandanes nudi dovolj možnosti, da v svojih stvaritvah najdejo vir za izživljanje, Cankarja pa naj puste takšnega, kakršen je.
Živel sem na Vrhniki dolgo vrsto let, spoznal utrip časa, v katerem je živel Ivan Cankar, bral vsa njegova dela in moram reči, da takih pisateljev, ki bi znali tako verno opisati podobo in življenje svojega ljudstva in časa, res ni mnogo. In ker se čas in ljudje ne vračajo, je edino prav in pošteno, da se zgodovinska dejstva ne spreminjajo. To gledišče naj bi veljalo za vse nas, še posebej pa za naše kulturne delavce. Če bi dovoljevali »modernizirati« dela takšnih pisateljev, kot je bil Cankar, vsakemu režiserju, bi to pomenilo, da zavestno deklasiramo naše umetnike. Tega pa ne moremo dovoliti, ne moremo pritrjevati našim režiserjem za vse, kar nam servirajo. To je drzno poseganje v avtorske pravice! Mrtvi pisatelj seveda ne more braniti svojega ugleda, zato smo mi, ki ga cenimo in ljubimo, dolžni, da povemo svoje misli, prizadeti pa so jih dolžni upoštevati! Ne morem se strinjati z ing. Veselom, ki meni, naj bi ta Cankarjeva stvaritev imela »vse elemente današnjega življenja«!
Ali bi ing. Vesel, če bi npr. snemal film o Napoleonu, njegovo vojsko opremil v filmu z raketami? Nesmisel! Prav tako pa je nesmisel modernizirati Cankarja! Mar bi ing. Vesel spremenil zgodbo o Martinu Krpanu tako, da bi se Krpan peljal na Dunaj z buickom, namesto da bi jahal kobilico ali vozilo kočijo? Ne potvarjajmo torej zgodovinske resnice! Če je režiser že ovrgel prejšnje kulise, pa na to, kar smo videli, zares ne more biti ponosen! Tista zbirka gledališke krame, ki smo jo videli, res ničesar ne pomeni. Gledalci so sicer pozorno sledili predstavi, vendar predvsem zaradi dobre igre vseh nastopajočih. Strinjam se z mnenjem ing. Martinca, ki se čudi našim vodilnim igralcem, da so se zaradi »mode« pokazali gledalcem v spodnjicah! Po predstavi je bilo mnenje množice gledalcev, da režiser brez potrebe pretirava na škodo avtorja, kar je prava kulturna sramota. Ali ni režiser zlorabil svoje pravice? Ali se ni poskusil ponorčevati iz pisatelja in napačno usmerjati javno mnenje tistih, ki so do resnične kulture ravno tako ravnodušni kot on sam?
Kdor išče v Cankarjevih delih le zabavno stran, je morda res lahko razočaran, to pa še ne pomeni, da lahko njegova dela zabeli s svojimi »modernimi« vložki! Danes je tudi »moderno«, da mladina toži, da je Cankar težko razumljiv. Zanimivo pri tem pa je, da v nižjih razredih otroci Cankarja zelo radi berejo in so z njim zadovoljni, v višjih razredih jim pa kar nenadoma postane težak in nerazumljiv! Ali se ne skrivata za tem komodnost in nezainteresiranost za zgodovino? To pa seveda ni razlog za »modernizacijo« Cankarja. Jacinti zares ni bilo nujno potrebno modernizirati svoj ples, saj je lepota vsakega plesa odvisna od izvedbe. Vsak ples, ki je dobro izveden, ima svoj čar. Imam vtis, da bi bilo pri nas potrebno bolj prisluhniti kulturnim delavcem, ki jim je naša kultura pri srcu. Pri tem lahko računajo na vero slovenske javnosti, ki si samo želi, da do česa podobnega, kot se je pri Pohujšanju, ne bi več prišlo.
IVAN ŠEPETAVC.
Podbrezje 57.
p. Duplje
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Ivan Cankar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_3909