Televizija, film, gledališče
Lojze Smasek, Večer, 9. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizija, film, gledališče
V PROGRAMU MINULEGA TELEVIZIJSKEGA TEDNA
Ko je Vili Vodopivec prejšnji četrtek začel predstavljati porotnike najnovejše Glasbene porote, naše najboljše televizijske oddaje, je imel »pri roki« kar pisano ekipo — eterično učinkujočo bobnarko iz ženskega ansambla električnih kitar z odbijajoče bakterijskim (dezinterijskim) imenom »Sigele«, beograjskega televizijskega meteorologa, temperamentno bodočo otroško sestro, ki ji počasni ritmi niso všeč, in pa Danila Pokorna, edinega glasbenega strokovnjaka v tej poroti, ki je za popevkarstvo pokazal prav lepo dozo razumevanja, vendar s preveč salomonskimi izjavami in opisnimi ocenami ni bogve koliko koristil razjasnjevanju pojmov, kaj je dobro in kaj slabo v predvajanih popevkah in zakaj.
Sam potek »razprave« je bil takšen: najprej za osvežitev spomina zmagovalec iz prejšnje Glasbene porote Španski Harlem z Ireno Kohontovo, potem pa kot običajno precej nesporazumov, ko so nekatere dobre popevke dobile slabo oceno, slabe pa dobro, in ko je Vili Vodopivec spet po nepotrebnem neduhovito »duhovičil« o vremenu in prognozah in tremi tistih, ki niso bili pripravljeni prognozirati in niso imeli treme, kar je sicer spretnemu napovedovalcu nekaj trenutkov vzelo »dar govora«. Včasih pa je kakšna imenitna in imenitno izvedena pesem naletela na kar precej razumevanja, kar se je tokrat pripetilo Lepi ljubezenski zgodbi, zapela jo je Edith Piaff, ki je dosegla enako število glasov kot v prejšnji oddaji Španski Harlem. Zato tudi je bil takoj uprizorjen izločilni »dvoboj«, v katerem je pesem Irene Kohontove krepko premagala tisto Piaffove. Škoda, obenem pa dokaz, da zabavno glasbena vzgojna funkcija Glasbene porote še ni najbolje in najučinkoviteje zasnovana...
V kinu smo videli je oddaja, ki mi je iz njenih začetkov (kasneje je nisem več gledal) ostala v spominu kot solidno reklamno prizadevanje. V četrtek pa sem se lahko prepričal, da je presenetljivo (napovedovalno) kritična, opozarjajoča na pluse, vendar ne izogibajoča se pomanjkljivostim. Tako je bilo spregovorjenih ob spominskem filmu o Marilyn Monroe precej kritičnih besed, namenjenih producentu, ki je izbral za ta film predvsem slabše, zgolj s seksom operirajoče odlomke, pozabil pa na resnično pomembne umetniške stvaritve.
Redaktor oddaje je Marjan Košir.
Ljubica, priljubljena komedija znamenitega hrvaškega romanopisca Augusta Šenoa, je doživela lani svoj zmagoslavni comeback. Hrvaško narodno gledališče je osvežilo spomin na to nekoč zelo uspešno posmehovanje zagrebškemu gornjegradskemu malomeščanstvu z izrazito svežo in sočno, veselo in živahno in duhovito miljejsko karikirano odrsko postavitvijo Božidarja Violiča, v kateri so bile glavne vloge zaupane imenitnim igralcem Ervini Dragman, Relji Bašiću, Pavlu Bogdanoviču in drugim.
Ljiljana Biluš je priskrbela razgibani odrski postavitvi kolikor je le mogoče televizijske neposrednosti, kar ji je še posebej uspelo s transformacijo vseh tistih znamenitih govorov »na stran« in prišepetavanj v občinstvo v izrazito komorno zaupne, »intimne« izjave vsakemu posameznemu televizijskemu gledalcu, poleg tega pa še z zelo uspešnim kadriranjem in dinamično montažo...
Seveda pa je televizija pobrala gledališki Ljubici precej njene prodornosti, saj je parodistična potenciranost nekdanje gestikulacije ali pa privzdignjenega patetičnega govora v ozkem okviru televizijskega ekrana učinkovala nekoliko pretirano in tuje. Toda tu ni kaj pomagati: gledališče, kljub »pobožnim« željam, namreč ni televizija...
Lojze Smasek
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Edith Piaf
- Producenti
- Hrvaško narodno gledališče v Varaždinu
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_3932