Balet niso samo koraki
Ljubljanski dnevnik, 16. 5. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DVAJSET LET UMETNIŠKEGA DELA TATJANE REMŠKARJEVE
BALET NISO SAMO KORAKI
Pred razgovori v gledaliških garderobah vedno čutim rahlo negotovost ali bom srečala tisto, kar srečujem na odru, ali bom spoznala človeka, kakršnega pričakujem, ali nekoga drugega. Pri Tatjani Remškarjevi v ljubljanski Operi, baletki, ki sem jo vedno občudovala zaradi njene globoke izrazne moči, je ta negotovost hitro minila. Namesto formalnega intervjuja ob njenem jubileju (dvajsetletnici umetniškega dela, ki jo bo proslavila drevi v »Nini«) se je moj obisk v gledališki garderobi spremenil v prisrčen, topel razgovor z umetnico, ki mnogo razmišlja o svojem delu, o poklicu, ki zanjo ni bil nikoli samo poklic, temveč prava odrska ustvarjalnost.
Seveda je beseda najprej stekla o Nini, nedavnem velikem, morda celo največjem dosedanjem uspehu Tatjane Remškarjeve. »Te vloge sem bila resnično vesela,« je dejala. »Zahtevala je mnogo truda, na koncu pa mislim, je koreografu le uspelo. Vedno pove najprej vse o drugih, šele potem tudi nekaj o sebi: »Ninina zgodba me je pritegnila, treba je bilo rasti iz dejanja v dejanje in to mi je bilo všeč, čeprav ni lahko. Tako kot pravzaprav vedno v baletu, le da enkrat bolj drugič manj intenzivno, je bilo tudi tu treba vse povedati z gibi, ki imajo oporo le v glasbi. In prav v Nini se mi zdi, da gre za izrazito sožitje glasbe z vsebino. Pomagala mi je. Glasbo moram vedno slišati, spraviti jo moram vase, traja takšen način malo dlje kot če bi si pomagala s štetjem, pa ne maram šteti, skregana sem z računico.«
Pomislim na besedo o tem, da moraš v baletu vse povedati z gibi, pa se spomnim, da sem pri Tatjani Remškarjevi vedno opažala tudi izrazito mimiko. »Seveda je prav, če se gibom pridruži tudi mimika. Odkod sem to dobila, bi vam težko povedala. Morda sem se nekaj tega navzela od svojih učiteljev Mlakarjevih, ki sta nam s svojim notranjim bogastvom znala dati toliko umetniškega impulza, da smo se res lahko učili. To je bil mejnik med baletno tehniko in umetnostjo.«
Spomnim jo na Danino, njeno prvo vlogo. »Bilo je pravzaprav nekaj podobnega kot zdaj v Nini, tudi v tej vlogi je bilo mnogo igralskega in prav zato mi je bila tako blizu. Potem se nasmehne: »Prav pred dnevi me je obiskal prvi Cabi iz Danine — takrat je bil otrok, zdaj odrasel fant. Zavedala sem se časa, ki je medtem potekel, čeprav človek tega sploh ne čuti, čeprav se mu zdi, da ni bilo medtem nobene spremembe.«
Pripoveduje o svojih velikih in majhnih vlogah: »Majhna in velika vloga je bila vedno vredna, da se ji vsa posvetim. Lahko je nekaj čisto majhnega, pa lepega. Tudi vsak korak je lep, sama hoja, če potečeš čez oder, če drsiš čezenj. Vendar pa balet ni samo korak, to je zunanja lepota, za notranjo lepoto, ki jo zahteva predvsem moderni balet, pa je treba tudi veliko notranje sile.«
»Ta poklic zahteva veliko muzikalnost, pridnost še in še, potem pa seveda tisti pravi talent,« je ob koncu dejala Tatjana Remškarjeva. Tistim plesalkam, ki imajo mehkobo že prirojeno, je laže, najbolj pa se maščuje pomanjkanje pridnosti. Balet je pravzaprav tlaka, ki je pa ne čutiš, ker imaš to rad.«
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Ples
- Osebe
- Pino Mlakar Pia Mlakar
- Producenti
- SNG Opera in balet Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-05-2301-2400_2375