Pohujšanje v dolini Šentljubljanski
Bogdan Novak, Pavliha, 9. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Bogdan Novak: Porfile
Pohujšanje v dolini Šentljubljanski
Cankar je prebiral kritike svojega »Pohujšanja«, zmajal z glavo in se napotil iz Nebes na Zemljo. Na Zemljo je vodila dolga pot in čisto na začetku te poti je živel Kritik. Odrinil je Cankar narahlo vrata in se napotil v stanovanje. Povsod tema in nerazsvetljenost. Tam v kotu sobe sedi kritik. Stopi Cankar predenj in vzklikne: »Oče! Kaj še pomniš?<<
»Kaj hočeš?« se je vznemiril Kritik.
»Oče! Jaz sem tvoj sin, tisti zavrženi Mojzes v košarici iz bičja. Se še spominjaš?<<
Potegnil si je z roko Kritik prek potnega čela in zašepetal:
»Kaj po toliko letih vznemirjaš starca? Kaj nisi umrl? Koliko hočeš sedaj?<<
»Dvajset tisoč, oče, da se ti povrne mir.<<
Kritik je pobrskal po žepih in mu plačal. Da se pozabijo grehi.
Potem se je Cankar napotil dalje. Prišel je do Režiserja.
»Oče, po tolikih letih! Se pomniš?<<
»Ne vpij. Koliko?<
»Deset.<<
Cankar je odšel še do direktorja gledališča, pa do tistih, ki pišejo Pisma bralcev in je veselo pobiral denar. Oče, tisti Mojzes v košarici iz bičja sem! Koliko? Dvajset. Plačevali so mu brez besed, upognjeni pod težo spominov.
V nebesih so zdaj vsi zaskrbljeni. Cankar se noče vrniti. Tu mu je lepše. Sedi v Riu in pije. Sentljubljanci romajo in mu prinašajo denar. Zraven pa s poželenjem čakajo, kdaj Jacinta slovenska kultura zapleše streap tease. Na zdravje, Cankar!
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Ivan Cankar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_3947