Na domu višjega inšpektorja
France Cankar, Dolenjski list, 10. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
KRSTNA PREDSTAVA IZVIRNE MLADINSKE IGRE DOMAČEGA AVTORJA
,,Na domu višjega inšpektorja"
V soboto, 15. maja, ob 20. uri, je bila v šeškovem domu v Kočevju krstna predstava sodobne mladinske igre v dveh dejanjih in dveh epizodah domačega avtorja Rada MEGLIČA, učitelja v Stari crekvi pri Kočevju. Ta je igro napisal, jo z domačimi igralci naštudiral, sam zrežiral in jo dal publiki v oceno.
Avtor nas je popeljal na dom »višjega inšpektorja«. Kdo je to in kaj dela, ne izvemo, pač pa, da je bivši partizan, ki je postal zaradi »bogve kakšnih zaslug« po vojni malomeščanski debeluh in bogatin. Tudi njegova žena je bila partizanka, sedaj pa je dama in vplivna funkcionarka. Imata hčerko, lepotico, ki odlično končava gimnazijo, se druži s huligani in v odsotnosti staršev prireja orgije, je vodja huliganskega kluba, za mesec dni »šprica« šolo in v Portorožu tekmuje za »mis« letovišča in še kaj.
Mož očita ženi, da se ne briga za hčer, ji sponese dobro službo in deset funkcij, ona pa njemu, da nič ne dela, da samo potuje kaj ve kod, da vleče dnevnice in na grd način bogati. Pa thr je vendar bivši partizan in komunist. Nastopi partizan invalid, izgubljen alkoholik, ki živi samo še v spominih na vojna junaštva, ki jih zanj nikdar ni bilo. Tudi njegova žena je pijanka. Govori proti vinu, a že prosi gostiteljico, naj ji prinese steklenico slivovke, ki jo med igro skoraj izprazni. Invalid nam pove, kako delajo partizanske pokojnine: »Daj za literček pa podpišem, da si bil partizan!«
Da malo utiša smeh na odru in mučen vtis v gledalcih, avtor ugasne luči in osvetli samo inšpektorja in ženo zato, da povesta svoje partizanske dogodivščine in kako sta se zaljubila. Bivši pes in mačka grulita kot golobčka. A ne dolgo. Prinesejo pošto, da gre hčerka v smrt. Zakaj? se sprašujeta roditelja. Nista pretresena, ker smo morda že navajeni, da nam otroci poskočijo od mize, stečejo k reki in se utapljajo. Zanje je življenje pač velik nesmisel. Bebček-invalid zdaj vse rešuje: poizveduje, deli moralne nauke in ukrepa. Izkaže se, da je hčerka šla v smrt iz sramu, ker je morala pred celim razredom prebrati pismo svojega mladega prijatelja iz delovne brigade. Ko se vendar ni sramovala huliganskih orgij! Součenke obsodijo razredničarko, ki se, stara in grda kot greh, umakne v temo. Predsednica mladinske organizacije govori in govori, obtožuje, direktorica šole pa se brani: »Nisem kriva. Drugi so zahtevali izključitev. Jaz sem z vami!«
In zopet telefon: hčer so našli v planinah. Hotela je čez mejo, a si je zlomila nogo. Starša vzklikneta: »Dobro je, da je samo noga!« Vsi se objemajo in od veselja toliko da ne zaplešejo. Zastor pade, a se hitro dvigne. Na odru so zbrani vsi igralci. Njim in gledalcem je nerodno. Zazdelo se nam je, da nam je avtor ostal še nekaj dolžan. Ni opravičil tistega v podnaslovu svojega dramskega prvenca: »sodobna mladinska igra«. Igralci so menda čakali burnega aplavza, ki ga ni hotelo biti niti takrat, ko se je izza kulis prikazal sam avtor.
Megličeva igra ima v sebi zametke za dobro odrsko stvar. Za to pa mu je zmanjkalo snovi in moči. Zašel je v gluho lozo in brezizhodno zataval v prazno besedičenje in vulgarnost. Ker igra ne opravičuje naziva sodobna mladinska igra, bi je pod nobenim izgovorom ne priporočil mlajšim šolarjem. Vsaj do sedaj ni bilo na naših šolah primera, da bi vzgojitelji z eno roko zidali, z drugo pa podirali!
Režija je bila prav dobra in tudi vsi igralci so svoje delo opravili kar najbolje. Osnutek scene je izdelal akad. kipar Stane Jarm. Imeli smo vtis, da so njegov osnutek izmaličili, kajti scena je bila zelo primitivna in puščobna.
In še enkrat: nastanek in uprizoritev igre je prizadeven poskus, ki pa bi moral zaenkrat ostati še v mejah zaključene uprizoritve. Izbrani gledalci in kritika iz oči v oči bi delu pomagali do uspeha. To pa bi bil sicer majhen, a važen kulturni doprinos za okrepitev in osvežitev našega gledališkega ustvarjanja. Avtor naj bo prepričan, da se zamujeno še da kaj lahko popraviti!
FRANCE CANKAR
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Stane Jarm
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_3977