Kaj zavira razvoj Goriškega gledališča
D. F., Primorske novice, 11. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Kaj zavira razvoj Goriškega gledališča
Na zadnji seji sveta za kulturo in prosveto pri skupščini občine Nova Gorica so razpravljali predvsem o Goriškem gledališču in o problematiki kino podjetja.
Goriško gledališče je v letu 1964 imelo na sporedu šest dramskih del in odigralo skupno 103 predstave. Njegov ansambel se je v zadnjih letih krepko uveljavil tudi izven meja novogoriške občine. Gledališče ima mnogo pogojev za svoj nadaljnji razvoj, toda žal tudi mnogo težav. Največja ovira pri delu je njegova ekonomska nesigurnost, saj je edina trdna postavka v njegovem proračunu dotacija novogoriške občine, vsa ostala sredstva za obstoj pa si mora zagotoviti na podlagi pogodb za gostovanja. Le-te so premnogokrat odvisne od tistega, ki jih sklepa, od pripravljenosti posameznih občin, ki ta gostovanja sprejemajo, od naklonjenosti posameznikov itd. Zato je več kot polovica sredstev v proračunu gledališča labilnih, slonečih na obljubah in optimizmu.
Repertoarna politika gledališča je v veliki meri odvisna od finančnih in kadrovskih zmogljivosti. Zaradi majhnega števila igralcev in omejenih finančnih sredstev se gledališče načeloma omejuje na skromnejše koncepte uprizoritev, ki zahtevajo majhno igralsko zasedbo in zmerna finančna sredstva za kostume, glasbeno opremo in kuliserijo. Pa tudi na velikost odra in njihovo opremo je treba računati.
Zaradi specifičnih razmer kulture na Primorskem opravlja Goriško gledališče še vedno svojo specifično poslanstvo, saj so v nekaterih krajih novogoriške in drugih občin njegove predstave edina kulturna dobrina prebivalcev.
Na seji so dalje razpravljali tudi o splošni problematiki kinematografskega podjetja »Nova Gorica«. Podjetje združuje 7 kinematografov. Bolj kot repertoarno politiko so obravnavali finančne težave podjetja in slabo stanje dvoran. Celo novi kinematografi propadajo zaradi neugodnih instrumentov in prekratkega roka amortizacije. Direktor podjetja, tov. Ferrari, je bil zato mnenja, naj bi kinematografom omogočili najetje kreditov, da bi lahko pod boljšimi pogoji adaptirali in gradili dvorane.
Člani sveta pa so odločno kritizirali dejstvo, da imata uprava občinske zgradbe in kino podjetje ves monopol nad edino dvorano v Novi Gorici, da je ta dvorana na razpolago za kulturne prireditve samo v ponedeljkih in da mora vsak gostujoči ansambel zanjo plačati 40.000 dinarjev na večer.
Na koncu je svet osvojil predlog, da se v Novi Gorici ustanovi umetniška galerija, ki bo v začetku verjetno našla svoj prostor v nekoliko preurejeni avli občinske zgradbe. Ustanovili pa bodo tudi komisijo, v kateri bosta dva slikarja in en arhitekt, ki naj bi svetovala, kako okusno opremiti javne in druge prostore. D. F.
V zadnjih dveh letih se je sicer gospodarski položaj gledališča nekoliko utrdil, saj je lani z ozirom na njegovo pomembno vlogo na tem območju prejelo tudi 5 milijonov iz republiškega sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti. Od novogoriške občine je lani gledališče prejelo okrog 12 milijonov. Vse to pa še zdaleka ne krije vseh potreb gledališke hiše.
Posebno vprašanje so kadri. Kot so po eni strani kadrovska vprašanja tesno povezana z dotacijo gledališču, so po drugi strani od kadrovske zasedbe odvisni dohodki in kakovost predstav. Igralcev, predvsem ženskih moči, gledališču zelo primanjkuje in to se tudi na repertoarju zelo čuti. Pomanjkljivo pa je tudi to, da gledališče nima svojega okvirnega programa, ki ga je sicer ob romani zasedbi zelo težko sestaviti, vendar je za smotrno delo neobhodno potreben.
Pridobivanje amaterjev, ki so svoj čas doprinesli ogromen prispevek k razvoju gledališča, je vedno težavnejše in nemogoče je na tem nivoju kot je gledališče danes, zaupati amaterju začetniku vidnejšo vlogo. Pa tudi zahteve gledališča so danes drugačne kot nekoč in pomenijo za amaterja, ki je redno zaposlen drugje, zelo težko obremenitev.
Gledališče bi potrebovalo sredstva za nastavitev vsaj še štirih poklicnih igralcev in enega električarja. Čim bi imelo gledališče osem do deset poklicnih igralcev, bi lahko ansambel samostojno študiral vsaj dela z manjšimi zasedbami, lahko bi imel po tri vaje dnevno (sedaj imajo zaradi amaterjev, ki so zjutraj zaposleni drugje, vaje le v popoldanskih urah), in šel na daljše turneje po drugih občinah.
Seveda pa je ob tako labilnem proračunu nemogoče nastavljati strokovni kader.
OBISK PREDSTAV REDNO NARAŠČA
Predstave goriškega gledališča si je lani ogledalo 27.330 gledalcev, kar pomeni povprečno 262 ljudi na predstavo. Če pomislimo, da je bila večina teh predstav v nezakurjenih in neurejenih dvoranah, lahko to smatramo za velik uspeh. Število gledalcev na teh predstavah iz leta v leto narašča in to je v času, ko se vsepovsod govori o krizi gledališč, res izreden pojav. Med najbolje obiskanimi so bile ljudske in mladinske igre.
PRIMORSKE NOVICE 11. VI. 65.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_3982