Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Kaj je pravzaprav novi film?

Marina Golouh, Delo, 3. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Festival v Pesaru Kaj je pravzaprav ,,novi film"? OD NAŠE POROČEVALKE Pesaro je vsak dan samo še bolj gostoljuben. Edini neljubi dogodek prvega mednarodnega festivala novega filma je že davno pozabljen: bilo je uvodnega večera, minulo soboto ponoči, ko je nekaj mladeničev poškililo skozi linico čudovite grajske ograje in razgledajoč se po vrtu, kjer je občinska uprava priredila cocktail za festivalske udeležence, vzkliknilo predsedniku sindikatov Giorgiu Sabbatu, sicer komunistu: »Kapitalist, kapitalist!« Toda že so opazili, da je moč priti na sprejem brez kakega posebnega vabila, se sami pomešali med goste in nemara bridko spoznali, da niti kozarček vermoutha ali oranžade ne more odvrniti kritikov od vnetih, burnih polemik; da je to vse. In to je bilo tedaj, ko se festival sploh še dobro ni začel. Zdaj, sredi delovnega tedna, ki potrjuje Miccichéjevo mnenje, da sploh ne gre za kako zaključno prireditev, temveč za izziv stalnega, permanentnega poseganja v novo filmsko stvarnost, se iz razgovorov za okroglo mizo izlušči toliko zanimivih stališč, da jih sploh ne morem zgolj novinarsko zabeležiti. Tako danes ne poročam o filmih; in tudi ne o srečanjih, ki so si izbrala za temo poskuse distribucije in prodaje neodvisnih filmov. Kaj je pravzaprav novi film? Res birokratski in komercialni računi ne sežejo do njega? Je v resnici tako mlad, da sploh še ne pozna tematske utrujenosti (pa tudi še ne ve čisto dobro, kaj hoče)? Festival v Pesaru si je glede na dve bistveni dejstvi: da je namreč ta »novi film«, splošno vzeto, tipičen odsev časa na pohodu, hkrati pa svojski za vsako kinematografijo posebej, naložil poskus preseči dosedanje ugotovitve v zvezi s praktičnim eksperimentiranjem in preiti v fazo teoretične sistematizacije in organizacije. Tako je bil Pier-Paolo Pasolini prvi, ki je prebral svoj referat za »okroglo mizo« v veliki posvetovalnici občinske hiše, kjer je zbranih vsako dopoldne kakih sto kritikov in kjer je moč videti tudi Alberta Lattuado, prvega dne je celo predsedoval in filmske ustvarjalce Maria Monicellija, Bruna Paolinellija, Carla Lizzanija, mladega Bernarda Bertoluccija, Giuseppeja Fino, češkoslovaške režiserje Jaromila Jiresa, Stevana Uherja in Miloša Formana, mladega japonskega režiserja Keya Kuaija, angleškega filmskega mojstra Lindsaya Andersona in našega (dobro sprejetega) Vladana Slijepčevića. Pasolini je govoril uro in dlje. V zelo natančnem, jedrnatem in preprostem jeziku je, če navedem samo povzetek, skušal označiti avtonomni, svojski jezik novega filma, njegov tehnično-stilistični slovar, ga označil za »film poezije« nasproti staremu »filmu proze« in tako z njegovimi najbolj vitalnimi in stimulativnimi deli tudi za kontrapunkt temu formalističnemu, mediokratskemu, konformističnemu, skratka vsemu, kar označuje meščansko kulturo in v imenu neokapitalizma dviguje nekatere psevdo-humanistične zastave, katerih simbol sta v resnici mit in suženjstvo formi. Drugi je bil na vrsti Giulio Cesare Castello. V široki panorami je najprej razkril post-neorealistične tendence v Italiji, potlej pa obrtniško, špekulativno orientacijo dela italijanske filmske industrije. V nadaljevanju je kritiziral vsaj rezervirano, če že ne čisto odklonilno stališče do novih talentov, do debutantov, ki kažejo resnične kreativne sposobnosti. Če je drugje po svetu tako (v socialističnem svetu pa nemara še posebej), da lahko vsak, ki ima resnično kaj povedati, to tudi pove, v Italiji te možnosti dejanskega filmskega ustvarjanja v širšem krogu ni. Nemara je na poti, a samo na poti k temu. Vittorio in Paolo Taviani sta skupaj pripravila obširen referat o relaciji film kritika in obratno. Tako pravita: Kaj predvsem karakterizira italijanski film in kritiko glede na splošno klimo v deželi, ki preživlja obdobje prepočasnih reakcij? To, da ne eden ne drugi ne moreta razviti svojih jader. Samo v idealni sferi marksizma se je moč, po mnenju Vittoria Tavianija, izogniti vsaki predestinirani shemi, uspeti je moč le v odprtem spopadu tendenc, rojevajočih se ne le zaradi tolerantnejšega odnosa, temveč predvsem iz dialektične nuje kulturne potence. Hkrati je seveda nemogoče razumevati filmsko kulturo kot del splošne kulture zgolj z iluzornih pozicij odprtih vseobetajočih poti med kulturo in množico, pa s kakim standardiziranim quasi ljudskim filmom. Drugega dne so se potem, ko je prebral svoj referat o kritiki Gianni Toti, oglasili kritiki sami. Razprava je bila o italijanskem filmu. Franco Valodra se je energično zoperstavil starim shemam, negiral mnenje, da so režiserji mladega francoskega novega vala zgolj formalisti, in predpostavil, da je italijanska kritika nesposobna v celoti zaznati tiste kulturne in umetniške dogodke, v katerih se dejansko reflektirajo najgloblje transformacije današnjega sveta. Camillo Marino iz Neaplja je burno zagovarjal potrebo po metodološki jasnosti kritike in tako glasno, da se je tresel zid, napadel konformizem Lattuade, Pasolinija itd. Bernardo Bertolucci je govoril predvsem o tem, kako italijanska kritika sprejema (ali ne sprejema) nie. dardovih in Pasolinijevih del; ko bi bila potrebna zavzetost, ki je ni. Istega mnenja je bil Bernard Brumer, ki je kritiki zraven očital še premalo poguma, ko bi morala zavzeti jasna stališča. Luis Marcorelles je med drugim poudaril potrebo po naglem kroženju novih del, po intenzivnejšem seznanjanju francoskega občinstva in kritike z italijanskim novim filmom. Za Edoarda Bruna ni važno, ali gre za racionalno poetično filmsko pripoved subjektivnejše ali splošnejše družbenoslovne narave, važno je, da ima avtor do sebe in do ljudi jasen odnos, da se izraža ze popuščanje pred plažo. G. C. Castello je zatem vnovič posegel v debato in se lotil strukturalne, sterilne kritike. Gideon Bachman je na koncu izrazil željo po kompletnejšem, konkretnejšem pogovoru o pomembnih delih novega vala. Razgovori se nadaljujejo in filmi teko. MARINA GOLOUH

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4001-4100_4005-4006
Javi napako na oder@slogi.si.