Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Zastavljeno je prvo vprašanje

Stanka Godnič, Delo, 3. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Jeseniško srečanje Zastavljeno je prvo vprašanje »Kovarstvo in ljubezen« v novomeški izvedbi Že prva redna predstava na VIII. srečanju dramskih skupin Slovenije je zastavila načelno vprašanje, o katerem so amaterji tudi razpravljali na včerajšnjem dramaturškem razgovoru. Vprašanja pa niso sprožila sončne, temveč senčne plati uprizoritve Schillerjeve tragedije »Kovarstvo in ljubezen«, s katero so prišli na Jesenice člani DPD Svobode »Dušan Jereb« iz Novega mesta. Medla izvedba ni mogla ogreti publike, za boljše poznavalce dela novomeških amaterjev pa je bila skorajda razočaranje. Vrsta dobrih igralcev, ki so jim na dramskih srečanjih prejšnja leta navdušeno ploskali, je to pot izgubila plastiko, prepričljivost in odrsko sproščenost. Režijski koncept je bil neizrazit in komaj opazen, o teatrskem okusu je govorila z izjemo nekaterih trenutnih igralskih dosežkov pravzaprav samo umirjena, stilizirana scenografija. V osnovni vtis neprizadetosti in neangažiranosti igralskega ansambla sta se vključili tudi površna dikcija v podajanju precej zaprašenega prevoda in neurejenost odrskega gibanja; igralcem (z izjemo Luize) je ostal zahtevni stil slike, ki terja umirjeno eleganco odrske geste, očitno neznanka. Skratka, za objektivne zmogljivosti in verjetno tudi za subjektivno razpoloženje ansambla izbor Schillerjevega dela ni bil posrečen. In udeleženci revije so si zastavili prvo vprašanje: ali je uprizarjanje klasičnih del na amaterskih odrih pozitivna ali negativna repertoarna usmeritev? Koliko in kako je Schiller sploh še aktualen za naš čas, za naša amaterska programska stremljenja in za našega obiskovalca nepoklicnega gledališča? Novomeška predstava je pokazala, da na zunaj solidna, notranje pa neprizadeta odrska obnova literarnega besedila brez iskanja aktualnejših, sodobnejših poant in poudarjanja tistih medsebojnih emocionalnih in nazorskih kontaktov oziroma kontrastov, ki so kljub zgodovinski kostumiranosti ohranili dandanašnjo veljavo in pristnost, vodi v slepo ulico. Klasičen repertoar je izvajalsko zahteven. Uglajena stilna uprizoritev je za amaterje skorajda pretrd oreh. Poskus asimilacije klasičnega besedila s sodobnimi uprizoritvenimi izhodišči skorajda ne sodi v amaterske okvire in namene. Repertoarni vidiki pa so ob novomeški predstavi še bolj izostreni. Ali je v gledališki skupini, ki pripravi dve ali tri premiere na leto, izbor Schillerjevega dela, katero stežka neposredno sprejme sodobni gledalec, upravičen in pravilen? Ali ni s takim izborom odvzeta amaterski družini najosnovnejša spodbuda in dolžnost stik z živim teatrom in z živo prizadetim gledalcem? Vprašanje je širše in zavidljivo je, da se je jeseniško gledališko srečanje ustavilo le ob prvih replikah, ki jih je oblikoval včerajšnji razgovor. Sicer pa je na programu še posebej napovedana kritična beseda o repertoarnih prizadevanjih naših amaterskih gledaliških skupin. STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4001-4100_4007
Javi napako na oder@slogi.si.