Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Praška pomladna presenečenja

Jak Koprivc, Delo, 2. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Praška pomladna presenečenja Vtisi, pogovori in misli o praškem življenju, novostih, gospodarstvu OD NAŠEGA POROČEVALCA Na Karlovem mostu so neprestano škrtali sprožilci fotografskih aparatov. Spodaj je bila motna Vltava, onstran na ozelenem griču stari dostojanstveni dvorci, zvoniki in kupole Hradčanov, kjer so zdaj predsedništvo republike, vlada in številna ministrstva. Praška nedelja. Tu ob Vltavi sem zapisal prve podatke o tem, kako je češkoslovaško glavno mesto svoji široki označnjani glasbeni množičnosti in nedeljskemu izletništvu, dodalo zdaj še novo, resnično množično obliko rekreacije, fotografiranje. Skočil sem do čudovitih Vaclavskih namestij, ene od najpristnejših, še vedno najbolj nedotaknjenih in zato tudi najbolj originalnih ulic, obdanih z baročnimi zgradbami. Jedel sem češke klobase, pil pivo dvanajste stopnje pri Rihterju in poskusil njihove »knedličke«. Po tednu dežja je bilo v Pragi znova sonce. Navzlic pozni pomladi je vse v bujnem zelenju. Praga je z leskom stotin svojih stolpov in kupol, zlata Praga, prav tako pa tudi nenavadno zeleno milijonsko mesto z drevjem povsod, tudi v najožjem centru. Reaktivni »tupoljev« je v soboto v dežju preletel nočno Prago. Nekaj minut nato me je elegantna črna »tatra« ob povsem opusteli poti pripeljala iz letališča do središča češkoslovaške prestolnice. Na mesto beograjskih živih in bučnih ulic sem našel le bled odsev posamičnih neonskih reklam v deževnih mlakah črno belih kockastih pločnikov. Ura je bila nekaj več kot 9. Kje so ljudje? »Dež,« mi je kratko, smeje se odgovarjal češki znanec. To je bilo prvo presenečenje. Pozneje sem jih doživel še veliko. Navadil sem se nanje. Praga ni nobena izjema med pravimi mesti. Živi svoje življenje in zdaj vem, da ni nič čudnega, če v Pragi ob dežju v soboto zvečer ob pol desetih najdeš prazne ulice, kot vem, da je skoro nemogoče, da bi bila Praga v soboto ali kdajkoli in ob kakršnemkoli vremenu ob enajstih ali dvanajstih brez reke ljudi. Takrat zapira vrata 18 stalnih gledališč, nekaj deset kinematografov, pa tudi večina prastarih in novih pivnic v starem stilu s stalnimi gosti, s »pivički« in »knedlički«, ugasi luči. Zdaj vem, da je v Pragi še vedno navzoča nepokvarjena ljubezen do pihalnih orkestrov, čeprav sem marsikje po kavarnah že srečal tudi glasbene skrinje s popevkarji z vsega sveta. V vsaki vasi vsaj ena knjižnica Kulturno življenje je izredno intenzivno in bogato. Statistične številke govore, da povprečno vsak državljan vsakih dvanajst dni obišče kako kulturno prireditev. Na vsakega državljana pride na leto 3,5 knjig (v Belgiji, na Nizozemskem in na Švedskem 3 knjige, v Franciji in Zvezni republiki Nemčiji 2 knjigi, v ZDA 1 knjiga), v vsaki vasi je vsaj ena javna knjižnica; vse javne knjižnice imajo približno 22 milijonov knjig. Iz njih si bralci izposodijo na leto približno 40 milijonov knjig. Razen teh knjižnic je še 12.000 knjižnic v podjetjih, svojo knjižnico ima tudi vsaka šola, vrh te piramide pa tvori 19 državnih znanstvenih knjižnic. 81 gledališč Državljanom je na voljo 81 gledališč, 13.420 knjižnic, 313 muzejev itd., medtem ko je prosvetnih klubov, 9452. Na področju znanstvenoraziskovalnega dela deluje zdaj na Češkoslovaškem 123.000 znanstvenikov, ki delajo v 379 samostojnih institutih in v 1489 znanstvenih centrih. Najbolje opremljeni instituti češkoslovaške Akademije znanosti so na področju biologije, fizike, fiziologije, tehnike in kemije, medtem ko precej denarja porabijo tudi za arheološke raziskave. Moral sem biti vsaj nekaj ur v Pragi, da bi se popolnoma zavedel, kaj pomeni za ČSSR izpolnjevanje planskega upravljanja, narodnega gospodarstva, kaj ČSSR in posebej Pragi prinaša širše odpiranje meja turistom, kaj je pomenil in kaj še pomeni nemesni četrtek. Skušal sem živeti kot vsak Pražan. Vozil sem se s starimi in nekoliko novejšimi tramvaji, ki nenehno križarijo po vsem tem milijonskem mestu. Telefoniral sem in ugotovil, da si več telefonskih govorilnic, kot jih je zdaj, na ulici pravzaprav ne bi smel želeti niti največji nezadovoljnež. Gledal sem izložbe in poslušal znance, ki so mi zatrjevali, da se je v njih marsikaj spremenilo, in zapisal njihovo ugotovitev, »da bo še to in ono v njih treba spremeniti«. Skoraj hkrati sem spoznal najbolj slovito praško pevko šansonov Hano Hegerovo in doživel razočaranje številnih privržencev nogometa, ko je preko Intervizije prispela iz Bukarešte poslednja vest, da je češkoslovaško izbrano moštvo prvič v svoji zgodovini izgubilo možnost sodelovanja na svetovnem nogometnem prvenstvu. Nisem bil povsem prepričan, da politični delavci, strokovnjaki, publicisti in drugi v češkoslovaškem glavnem mestu še vedno tako spontano in vedno znova aktualno kot v mesecih pred januarskim partijskim plenumom in v prvih tednih po njem žive z vsem, kar je treba in bo treba storiti za izpopolnjevanje planskega upravljanja, kar nekateri imenujejo tudi prehod na čisto novi gospodarski sistem. Toda že prvi pogovor, ki sem ga začel, me je pravzaprav nehote zasukal v to smer. »To bo nekakšen kompromis, nekakšna nova češkoslovaška varianta med jugoslovanskim socialističnim in vzhodnonemškim socialističnim gospodarskim sistemom«, mi je poudarjal praški znanec. Ne da bi se podrobneje spuščal v študije in analiziranje obsežnih materialov, popotnik, ki je še včeraj živel sredi jugoslovanskih gospodarskih aktivnosti, zlahka ugotovi skupne silnice pa tudi skupna nasprotja v posamičnih težnjah in ocenah realnih možnosti za uveljavitev takšnih rešitev, ki bi najbolj ustrezale stanju v vsaki izmed obeh dežel. Identične so težnje po večji specializaciji in kooperaciji nacionalne proizvodnje. »Preširok in neserijski asortiment proizvodnje, na kar je opozarjal pred nekaj dnevi vaš predsednik Tito, že nekaj časa pije kri tudi nam,« so me opozarjali v tukajšnjih državnih gospodarskih krogih. »Nekoč smo bili ponosni na to, da naša industrija proizv. tako rekoč vse, ali 80 odst. vsega v svetu znanega asortimenta industrijske proizvodnje. Nekoč smo gostom prikazovali vse številne objekte zavodov Lenin v Plznu, vse, kar je proizvajala škoda. Navdušeni smo bili in navduševali smo druge z veličino tovarniških objektov. Zdaj pokažemo le dva ali tri obrate celotnega zavoda, tiste obrate, kjer se nam je posrečilo do skrajnosti specializirati in intenzivirati proizvodnjo. To je zdaj naša obča smer. To je pot k pocenitvi proizvodnje, to je pot k večjemu in uspešnejšemu izvozu. Izračuni iz več tovarn so pokazali, da je lastna cena strojev, ki jih proizvajajo v seriji po 50, trikrat večja, kot pa če bi jih proizvajali v seriji po 250 hkrati. V Pragi je zdaj nenapovedano mogoče dobiti hotelsko sobo najslabše ali najboljše kategorije le po izredno dobrih zvezah in poznanstvih. To je strašno,« tožijo Pražani. »Vse širšega odpiranja meja turistom (zdaj lahko prihajajo v češko tudi turisti iz ZR Nemčije) ne spremlja tudi povečanje hotelskih zmogljivosti. Pride Američan z dolarji, pa ga ne moreš sprejeti v noben hotel. V stiski si pomagamo z vagoni, spalniki na postaji. Praga bi potrebovala vsaj dva nova hotela. Nekdo iz ministrstva bi se moral energičneje zavzeti za to,« mi je pripovedovala uslužbenka iz turističnega biroja. Lanski družbeni plan je odločno zahteval, da industrija preneha izdelovati nekurantne proizvode. Ta zahteva se kaže tudi letos, spremljajo pa jo poostreni kriteriji banke za podjetja, ki kopičijo prevelike zaloge neprodanega blaga, za podjetja, ki torej proizvajajo blago, pa nimajo tržišča in tako neodgovorno in neekonomsko rabijo surovine, izmed katerih je mnoge treba uvažati. Takšnim proizvajalcem zmanjšujejo sredstva za premije in nagrade. Ta orientacija je brez dvoma že rodila določene sadove, vendar pa nihče ne skriva prepričanja, da bo problem proizvodnje nekurantnega blaga lahko veliko učinkovitejše odpravljen v pogojih, ko bo začelo veljati načelo, »da se podjetja na lastno pobudo in zaradi lastnih potreb« ukvarjajo z dolgoročnimi proizvodnimi vprašanji na podlagi samostojne sistematične analize notranješkov proizvodnje, kvalitete, tehničnega in estetskega kot tudi funkcionalnega nivoja proizvodov, ko bo iz temeljev spremenjen sistem materialne zainteresiranosti in materialne odgovornosti, kakor piše v partijskih dokumentih. Posebej poudarjajo, da naj bi k boljši in širši izbiri blaga v izložbah in trgovinah pripomogla orientacija k bolj neposrednemu sodelovanju trgovine, (ki naj bi signalizirala industriji potrebe tržišča in naj bi se svobodno dogovarjala o nakupu robe s katerimkoli proizvajalcem, itd.). V mnogih izložbah sem videl veliko okusnih predmetov in okoli njih se zbirajo vedno novi ljudje. Res pa je, da pogled v marsikatero izložbo tudi praktično potrjuje pogovore po različnih kabinetih o tem, kako je lahko strogo količinsko planiranje v ministrstvih vplivalo na uniformiranost različnega blaga. »Vidite, tako se prijatelji in znanci v Pragi še danes skoraj po pravilu prevečkrat srečujemo v skoraj istih krojih in barvah plaščev.« Slišim, kako mi pripovedujejo, in vidim tudi sam. »Hočete jugoslovansko vino ali naše pravo pivo?« me je vprašal gostitelj na nedeljskem kosilu. Tisti, ki se v Pragi spre s tradicionalnim pivom, glede vin nikakor ni v zadregi. Izložbe so polne domačih vin in vin iz skoro vseh socialističnih držav, zlasti iz Madžarske in Romunije. Od jugoslovanskih vin sem največkrat opazil steklenico mostarske žilavke. Češkoslovaška tudi sicer uvaža veliko kmetijskih in prehrambnih proizvodov. Videl sem romunski sir, madžarske klobase in Gavrilovićeve, Delamarisove konzerve iz Jugoslavije, ki jih za razliko od drugih uvoženih proizvodov še posebej označujejo, da so jugoslovanski. »Za elektriko potrošim 25 kron. Imam televizor, radijski sprejemnik, likalnik in sesalec za prah,« mi je pojasnjeval gostitelj s plačo okrog 2000 kron, ko sem se zanimal za življenjske stroške in strukturo potrošnje češke družine. Oba z ženo sta zaposlena in cela družina opoldne je v regresiranih menzah. Tisti, ki imajo v gospodinjstvih električne aparate in potrošijo veliko energije, uživajo poseben položaj, plačujejo elektriko po nižji ceni in pavšalno (ne po števcu). Elektrike imamo sedaj, ko je dovolj vode, preveč, mi je nestrokovno razlagal gostitelj. V tem razgovoru sem dobil potrditev, da je na češkoslovaškem še na izredno širokem področju ohranjen sistem regresov, precej enotnih kriterijev za vse, ne glede na dejanske finančne efekte. Primer tega so mnoge otroške ustanove, množična letovanja, mnoge delavske restavracije, pa tudi dolgo nespremenjene cene nekaterih živil. Samo droben primer tega pa je tudi to, da se lahko po Pragi za enotno nizko ceno voziš po katerikoli progi, dolgi ali kratki. »Četrtkov brez mesa skoraj ni več,« mi je povedala gostiteljeva žena. Četrtek brez mesa naj bi nekoč pripomogel k znižanju potrošnje mesa, zdaj pa ima ta četrtek čedalje več legalnih kršiteljev. JAK KOPRIVC

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4001-4100_4031-4032
Javi napako na oder@slogi.si.