Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Še zmerom brez favorita

Večer, 26. 5. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Cannes 1965 Se zmerom brez favorita Čehi spet zbudili pozornost; uspeh naše risanke Čehi, ki se jih Cannes s spoštovanjem spominja po njihovem filmu »Nekega dne, neki maček« in ki so nasploh v zadnjih letih naglo prišli v vrh filmske ustvarjalnosti, tudi letos niso razočarali. Še več: njihova »Trgovinica v glavni ulici« je reprezentativna za sam festival. Posrečilo se ji je izraziti strahoto nacističnega nasilja med drugo vojno, ne da bi videli enega samega gestapovca, kratkomalo nič, čemur bi lahko rekli dobesedna faktografska prisotnost strašnega časa. Popolnoma neznaten, za nič na svetu posebno zainteresiran tesar postane 1942. leta v majhnem slovaškem mestecu zaupnik arijcev v trgovinici stare Židinje, onemogle od življenja. Tesarjev zet je komandant mestne policije, njegova žena spretna preračunljivka: vse okoliščine ga kratkomalo potisnejo v trgovinico, v kateri starka, ki sploh ne občuti nevarnosti deportacije, pozablja, da je vojna, da je židinja... Nezainteresirani arijski zaupnik, ki mu novi »poklic« lajša življenje zavoljo materialnih blagrov, hkrati pa mu ga teži, saj se nenadoma pojavi odgovornost, je pa kljub vsemu le človek. Čuti, da ne dela prav, moči za upor pa najde šele v odločilnem trenutku. Ko hočejo starko odgnati, jo v želji, da bi jo zaščitil, na silo potisne skozi vrata saj sama noče, ne ve, čemu vse to, se upira in tudi zetu in ženi pove, kar jima gre. A ko je racija mimo, spozna, da je starka zaradi njegovega nasilnega ukrepa umrla. Tiho se zapre v trgovinico glavne ulice in se obesi... Čehi bi lahko naredili na to temo melodramo; Jan Kadar in Elmar Klos sta nasprotno pokazala pretresljivo tragikomično fresko in karakterološko študijo, v prvem delu sicer malce razvlečeno in literarno pripovedovano, v drugem delu pa zato obogateno z nekaterimi naravnost antologijskimi prizori. Nikjer ni ves čas filma pravzaprav nič strašnega a na koncu odmeva v gledalcu čista tragika. Mimogrede še o odmevih na francoski film »317. sekcija«: nekateri kritiki zamerijo avtorju Schoendoerfferju, da je bil v njem preveč prizadet novinar in premalo domiseln filmski delavec... William Wyler, ki so si ga canneski gledalci nedvomno zapomnili po uspešnem »Prijateljskem prepričevanju«, je tokrat s svojim »Obseden­cem« pokazal samo talent novoodkrite Samanthe Egger in omogočil bodoči komercialni uspeh filma. O kakem umetniškem uspehu se pa ne da govoriti. Bančni uradnik (igra ga Terence Stamp), čigar okolica nenehno priliva njegovim manjvrednostnim kompleksom, se zaljubi in dekle nasilno odvleče, da bi jo prisilil k ljubezni. Ničesar ne doseže, dekle se ga pa tudi ne more rešiti. Ko umre, bo uradnik z drugim dekletom poskusil isto. Moti se, kdor misli, da je v »Obsedencu« moč odkriti kak simbolični, globlji naglas, pišejo kritiki. Bizarna zgodba je Wylerju samo pomagalo za režiserske bravure ob obsedenčevih domislicah, globljega smisla ni. Jugoslavija je bila letos v Cannesu imenovana samo enkrat: v petek, 21. maja, so namreč pokazali v drugorazredni dvorani Bourekovo risanko »In videl sem daljave meglene in kalne«, narejeno po motivih iz Krleževih »Balad Petrice Kerempuha«. Tako smo ohranili kontinuiteto nastopanja samo v kratkometražni proizvodnji. Lahko, bi prišli v Cannes z Mimičevim »Prometejem z otoka Viševice«, ampak nismo prišli. V dvorani, zasedeni do polovice, so sedeli stari spoštovalci zagrebške risane šole in po predvajanju priznali filmu v njegovi kategoriji kar najboljše mesto. Ostali gledalci so mu prav tako sledili z zanimanjem. Švedski dokumentarist Arne Suchsdorff je kot filmski pedagog v službi UNESCO preživel nekaj časa na brazilski letoviški Copacabani. Ni se odločil za barvit filmski album njenih lepot; rajši se je ozrl po socialno moralni temi. Razkril je življenje skupine mladostnikov, starih enajst do trinajst let, ki žive od danes do jutri po plažah in vzpetinah Ria de Janeira. Hranijo se z bananami, soncem in optimizmom svoje otroške narave in verjamejo, da jih starši niso za zmerom zapustili, ali pa, da bodo svoje starše še kdaj vendarle našli. Njihove čudne, melanholične usode se v Suchsdorffovi dokumentarno zasnovani baladi nizajo v skoraj poetično občutljiv izrazni splet. Upora ni v njem, nekaj je zato naivnosti in površnega pogleda v življenjski boj, toplote pa menda ne manjka.

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Film in TV
Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4001-4100_4032
Javi napako na oder@slogi.si.