Slikarska pesem o minljivosti
Juro Kislinger, Večer, 25. 5. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
RAZSTAVA LAVRENČIČEVEGA CIKLA AKVARELOV »MORJE« V CELJSKEM LIKOVNEM SALONU
Veet 25.V
Slikarska pesem o minljivosti
Iz sedemnajstih (ves ciklus je obširnejši) izbranih listov celjskega slikarja Avgusta Lavrenčiča se nam na tej razstavi razodeva posebna likovna izpoved o morju. To je slikarska pesnitev o boju dveh elementov: mehkega, navidezno nenevarnega, volhkega morske vode, pa trdega, navidezno neuničljivega, krutega - obalnega apnenčastega ali kremenastega skalovja. Gladka, na pogled negibna površina morja obdaja na spoznanjem o življenju in naravi. Njegov likovni prikaz morja je njegova iznajdba in njegova izpoved o morju je v likovni umetnosti nova.
Prof. Avgust Lavrenčič (rojen 24. februarja 1925 v Rogaški Slatini) se je šolal na šoli za oblikovanje v Ljubljani (1947-1950) in nato na akademiji za umetnost v Ljubljani (1950-1954), na oddelku za slikarstvo pri profesorjih Gabrijelu Stupici, Mariju Preglju in Gojmiru Antonu Kosu. Diplomiral je 1954. leta in nato deloval kot likovni pedagog v Laškem, Zalcu in sedaj v Celju. Likovno je opremil več javnih zgradb in lokalov v Celju (npr. hotel Celeia) ter okolici. Velike uspehe dosega na področju gledališke scenografije, predvsem v SLG Celje, zadnje čase pa tudi v SNG Trst. Njegovo slikarsko ustvarjanje je bilo doslej znano le ožjemu krogu poznavalcev, kolegov in prijateljev, ker je namerno le redko razstavljal, in še to le posamezna dela na skupinskih razstavah. Pričujoča razstava je njegov prvi večji javni nastop in prva njegova samostojna razstava; na njej se je predstavil kot že izoblikovan, zrel ustvarjalec, ki pa daje slutiti še ogromne možnosti razvoja.
Lavrenčičevih listih obalne čeri. In vendar klokoče voda v razpokah in vdolbinah pečin ter gloda, topi, mlinči in razjeda trdi kamen. Počasi ga zmaguje. Pripomore še morska flora in favna, ki se je v davnini naselila v pasu razločnice med plimo in oseko. Morje-kipar izoblikuje iz nenačete skale razglodano sigo. Tako se nepremični, trdi kamen počasi razkraja, umika morju, gineva, mineva. Podoba najraznovrstnejših oblik sige pa se zapotegnjeno zrcali v mimo nihajoči vodi (Sige I, II, III; Čeri, Stena, Večer, Obala, Obala v modrem, Spranja).
Človeka na Lavrenčičevih upodobitvah ne najdemo, le sledi njegovega bivanja, njegovega minulega početja, ki je še prej omagalo pred mogočnostjo sile morske vode kot pa pečovje. Lavrenčič je iskal te sledi preminule človeške dejavnosti in jih našel na dnu morja prhli, napol razpadli gredelj in rebra davno potopljene barke, od morske vode izlužene kosti, preplavljeni, komaj zaznavni tlorisi nekdanjih človeških zidav (Dno, Mrhovina, Podvodni lestenec, Na dnu). Segel je še dlje, v današnji čas, in upodobil človeška bivališča ob morju, načeta kot siga in drugo kamenje okoli njih z rezko-gladkim morjem v ozadju. Človek se umika, beži iz tega dela sveta, kjer je življenje tako trdo, pretrdo, in za njim ostajajo mrtve, zapuščene vasi, gole, zdelane čeri in - morje (Vrh, Vas nad morjem, Mrtva vas).
Lavrenčič je upodabljal svoj ciklus »Morje« z ljubeznijo. Povsem svoj odnos do sveta ob morju in v njem pa izpoveduje z otožnim
kompozicijski plati izredna, na tej razstavi svet zase.
Za tako izvirno izpoved je moral Lavrenčič dognati novo akvarelistično tehniko, ki se delno približuje gvašu. Čopič mu je postransko pomagalo, slikal je z gobo, pa tudi z mrežico in ščetko je razprševal barvo, včasih pa je začasno med delovnim potekom prekrival posamezne dele podobe. Vendar je to le del pripomočkov. Vseh ni moč razbrati in ostajajo avtorjeva ustvarjalna skrivnost, saj učinkujejo njegovi akvareli mestoma kot barvne grafike, a nobena grafična tehnika ne omogoča takih dosežkov. Barve uporablja skopo, slika tonsko. Barve so pretežno hladne. Dosegel pa je izredno mnogoterost tonskih vrednot velike učinkovitosti.
Slogovno bi Lavrenčičeve akvarele lahko opredelili kot korak čez abstraktna ustvarjalna načela. Oborožen z vsemi pridobitvami abstraktnega slikanja, je ohranil temu lastno dekorativnost in vse vrline abstraktnih kompozicijskih načel ter se hkrati povrnil k realnim oblikam iz narave. Ves Lavrenčičev »morski« svet pa je nastal v slikarjevi delavnici in je podrejen izrazitemu izpovednemu hotenju.
Lavrenčičeva razstava po pomenu in kakovosti dosežka daleč presega celjske okvire in je za Celje kulturni dogodek prve vrste, tembolj, ker je ustvarjalec domačin.
Informativen zaključek: Lavrenčičeva razstava je dosegla v Celju izreden odmev in tudi komercialni uspeh (že v prvih dneh so bila prodana skoraj vsa dela). Predstavniki poljskega združenja likovnih umetnikov pa so Avgusta Lavrenčiča povabili, naj s to razstavo samostojno nastopi na Poljskem (Poznanj, Varšava, Kalisz). Avtor se bo vabilu odzval v jeseni.
Juro Kislinger
Z razstave Avgusta Lavrenčiča v celjskem likovnem salonu — SIGE (akvarel) — 1965
Foto: Viktor Berk
Ta članek še ni bil pregledan.
- Producenti
- SLG Celje
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_4034