Bilanca 101
L. Smasek, Večer, 14. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PO KONČANEM FESTIVALU SEDEM DNI JUGOSLOVANSKE TELEVIZIJE
BILANCA 101
Prvi samostojni televizijski festival z množično, enajstčlansko, »univerzalno«, o vseh številnih tekmovalnih področjih »suvereno« odločajočo žirijo je končan. Nagrade in priznanja so podelili, tekmujoči in gledalci so zaradi razsodb marsikdaj nezadovoljni, vendar je treba priznati (in večina to rada priznava), da je bil festival dokaj prepričljiva in zgovorna slika naših televizijskih prizadevanj, pregled njihovih plusov in minusov. Sedem dni jugoslovanske TV je torej zgoščeno predstavilo bistvo enoletne televizijske proizvodnje, ne pa samo najboljše dosežke na tem področju.
Da je tako, je, kot sicer na radijskoigrskem tekmovanju, poskrbel tako imenovani republiški ključ, ko ima vsak studio (oz. roma radijska postaja) pravico poslati določeno število po lastnem izboru najboljših del, v našem primeru 8 ur televizijskega programa. Če pa ima kak studio morda v zalogi kar 16 ur imenitnega programa, mnogo boljšega kot pa drug, ki ima po »ustavi določeno pravico do osmih ur svojega, čeprav še tako slabega programa, to v tej klimi posiljene republiške izenačenosti ne more priti do izraza.
Zato bi se bilo treba odločiti za selekcijo: iz prijavljenega gradiva bi posebne komisije za vsako posamezno zvrst izbirale res nekaj najboljših primerkov brez ozira na republiško pripadnost. Le tako bi se lahko približali pregledu kvalitete, in ne zgolj »enakopravno« zastopanih republiških proizvodenj.
Ko sem že pravkar omenil samostojne izbirne komisije za posamezne kategorije, bi bilo mogoče spregovoriti tudi nekaj besed o zamisli enajstčlanske blejske žirije, ki je pod vodstvom dr. Huga Klajna podeljevala nagrade za reportaže, glasbene oddaje, drame, otroške oddaje itd., ki bi naj, skratka, bila vseznalska, pa to seveda ni mogla biti, zato tudi so bile nekatere nagrade podeljene bolj po principu »vsakemu (studiu) nekaj«, kot pa po principu nagrajevanja največje kvalitete. Naj se ustavim samo pri kameri, ko je prvo nagrado prejel Milan Pešič za snemalski dosežek v reportaži Savnik. Neupravičeno. Kajti v tem primeru je šlo zgolj za dobro registracijo izredno dramatičnih dogodkov na poti do Šavnika, zasutega s snegom. Kamera ni dodala mnogo svojega, interpretacije, lastne razburljivosti, kot je to, na primer, uspelo kameri v oddaji o Branku Radičeviču (Pega Popovič), ki je pričarala (z izdatno pomočjo imenitnega režiserja Marka Babca) iz na videz mirnega in nezanimivega in neučinkovitega gradiva starih hiš, dreves, rosnega listja, ograj neverjetno dramatično, sugestivno lastno zgodbo o okolju, v katerem je nekoč živel pesnik Branko Radičevič.
Žirija je torej nagradila registracijo dramatičnega, čeprav bi bila storila bolje, če bi izrekla priznanje za dramatično vizijo na videz vsakdanjega.
Podobno je bilo tudi še z nekaterimi kategorijami, v katerih so zmagali nezaslužni. Toda estanimo zgolj pri tem edinem konkretnem primeru, ki pa dovolj jasno dokazuje, da je eni sami, čeprav obsežni žiriji, ki naj bi sodila na toliko področjih, praktično nemogoče zadovoljive končati ta na preveč tirih vzporedno odvijajoči se tekmovalni proces.
V bodoče bo pač treba sestavljati ustrezne strokovne, in ne reprezentativne žirije za vsako posamezno televizijsko kategorijo, pred tem pa še (tudi to delo čaka našo JRT) točno določiti te kategorije, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, da bo na primer, otroška oddaja razdeljena v igrano, v lutkovno in risano kategorijo, da zaradi tega ne bi več iz konkurence izpadali izredno pomembni in kakovostni dosežki z lutkovnega in risanega področja, ki jih bo drugače igrana kategorija vedno zasenčila. Podobne razmejitve bodo potrebne tudi drugod, da bi skupaj z »razmejeno« žirijo in z enotnim jugoslovanskim, in ne republiško pripadnostnim iskanjem prave kvalitete dosegli zdravo osnovo za perspektiven jugoslovanski televizijski festival.
L. Smasek
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Miran Pešič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_4101