Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Šivilja brez zvez, a z lepim glasom

Edi Hrausky, TT, 15. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SOPRANISTKA MARIJA GORENC ŠIVILJA BREZ ZVEZ, A Z LEPIM GLASOM Pred enim letom, lani ob tem času, ko je šla operna sezona h kraju, je dirigent ljubljanske opere Ciril Cvetko uslišal prošnjo Marije Gorenc, pevke v opernem zboru, in jo poslušal, ko mu je po vaji zapela Džuko iz Gotovčeve opere »Ero iz onega sveta.« Poslušal jo je in na koncu obljubil: Odlično, v jeseni bomo nekaj naredili! Minila je jesen, zima, pomlad in na pragu poletja ljubljanska publika še ni slišala glasu sopranistke Gorenc. Jo je pa zato slišala in ji navdušeno ploskala belgijska publika na mednarodnem tekmovanju solopevcev v Vérvièrsu, kjer vedo za ljubljansko opero in jo dobro poznajo že trinajst let. V tem ljubkem belgijskem mestecu so na tradicionalnem mednarodnem tekmovanju, ki je vsako drugo leto, že peli Rudolf Francl, Nada Vidmarjeva in Vilma Bukovčeva, ki so vsi v hudi konkurenci zasedli prva mesta. V vérvièrski operi pa so peli tudi že številni drugi prvaki ljubljanske opere. Letošnjega tekmovanja se je udeležilo 125 pevcev, vseh šestih glasovnih skupin in med njimi 33 sopranistk. Triindvajsetega maja je stopila na oder pred publiko in strogo ocenjevalno komisijo naša pevka in zmagala. Uvrstila se je v finale in naslednjo nedeljo na zaključnem koncertu tekmovanja solopevcev zapela v družbi 21 pevcev iz šestnajstih držav. Časopisi pa so zapeli hvalo najboljšim pevcem: basistu Karolidisu iz Grčije, baritonistu Dahlhoffu iz Nemčije in naši sopranistki Mariji Gorenčevi. Marija Gorenc je prinesla domov diplomo, na kateri piše, da je dobila Ier PRIX A L'UNANIMITE, ki ji veliko pomeni. Prvo nagrado so ji namreč podelili soglasno. Kaj ste peli? smo jo poiskali doma, v romantičnem gradu na Fužinah pri Ljubljani. Arijo Leonore iz Verdijeve opere »Moč usode« in balado Sente iz Wagnerjeve opere »Leteči Holandec«. Če dovolite, bi se zdaj ozrli malo nazaj, da vas predstavimo. Prosimo, povejte nam na kratko svojo življenjsko zgodbo. Doma sem iz Šentjerneja in sem Dolenjka, čeprav se pišem Gorenc. Bilo nas je devet otrok. Izučila sem se za šiviljo. Potem sem delala pri »Kroju« na Poljanski cesti. Na neki proslavi sem zapela narodno »Vsi so prihajali«. Kolegica v službi me je popeljala k »Ljubljanskemu zvonu«. Pokojni dirigent Dore Matul me je pripravil za radijski nastop »Pokaži kaj znaš«. Zapela sem Simonitijev »Samo en cvet«, dobila prvo nagrado in drugi dan so me že sprejeli v radijski Komorni zbor. Še zdaj v njem pojem. Leto 1950 je zame prelomnica, saj sem se začela razdajati na tri strani: šivanju v službi, radijskemu zboru in pevski šoli. Od leta 1958 sem v zboru ljubljanske opere in šivam samo še za hčerko, najbližje sorodnike in kajpak za sebe. Kaj delate, kadar ne pojete v Operi? Tudi pojem. Zjutraj eno uro pojem pri profesorici Jelki Strgarjevi, potem imamo v Operi vajo. Čez opoldne skočim domov, popoldne pojem v Radiu, zvečer pa sem spet v gledališču. Po predstavi grem peš domov, ker takrat ne vozi več avtobus. Petintrideset minut je še do končne postaje. Ni udobno, ampak za pljuča je koristno. Ste že kdaj prej tekmovali v petju? Da, leta 1960 v Zagrebu. Bila sem tretja. Dve leti kasneje v Beogradu. Bila sem prav tako tretja, ampak takrat prve nagrade niso podelili. Kot solistka v operi še niste nastopili? V ljubljanski operi ne. Operni debut sem imela lani aprila na Reki. Pela sem Santuzzo v »Cavalerii rusticani«. Isto vlogo pa sem pela tudi v Novem Sadu. So v ljubljanski Operi veseli vašega uspeha? O, ja. Direktor mi je čestital in vprašal, kaj sem pela. So vam po tem uspehu v Ljubljani ponudili kakšno solistično vlogo? Ne. Pa kakšne druge operne hiše? Vprašanje je preuranjeno. Toliko bolj, ker sem naposled le pevka v zboru, od koder je pot med soliste zelo težavna in zapletena. Ko se pridružujemo čestitkam, upamo, da bomo Marijo Gorenc nemara kdaj slišali na domačem odru, saj takšenle Ier Prix več velja kot zveze. EDI HRAUSKY

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.