Naš pre TVornik
Olga Ratej, Delo, 30. 7. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Naš pre TVornik
»Koroška vas pozdravlja« - s takim transparentom so v Črni pozdravili televizijsko ekipo, ko je prišla snemat svojo že slovito oddajo 370 v senci. Ne vem, ali so Korošci zadnjih deset let še koga tako lepo sprejeli. In ne vem, ali je imela ljubljanska televizija že kdaj tako srečno idejo, kot so njena srečanja s kraji in ljudmi. Izkazalo se je namreč dvoje, o čemer smo prej po malem dvomili:
1. da ima ljubljanski studio dovolj ljudi, ki znajo delati tudi zunaj štirih sten, in tam celo bolje - ljudi, ki vedo, po kaj so šli ven in imajo do tega dela veselje;
2. da slovensko ljudstvo zna imenitno formulirati svoje misli v besede, se pravi, da mu zadrega pred kamero ne zapira ust in ne teži nog če lahko spregovori v svojem okolju, o sebi, je sproščeno, duhovito, iskreno in ve, kaj ima povedati.
Ti dve spoznanji pa sta tako dobrodejni, da velja nazdraviti televiziji in ljudstvu. Kajti če ima ljubljanska televizija tehnično opremo za v staro šaro, pa ima ljudi dobre volje in ljudi znanja. In kajpada dovolj terena. Zatorej živijo teren in njegovi govorci!
Mnogo smo zvedeli o Mežiški dolini, več kot bi povedala debela knjiga. Za kratek čas se je pod Peco prebudil kralj Matjaž (Ježek) in za uvod je bil kar na tekočem o mežiških problemih. Potem je pred kamere strumno prikorakala godba na pihala in urezala poskočno koračnico. Vse je drlo na trg. Bil je to pravi praznik. Praznik je bil tudi za nas gledalce. Med vpitjem, muziko, otroškim jokom se je pred nami odprla »dolina smrti« v jarkem soncu. Plin je že opustošil vse zeleno, toda ljudem kakor da ne more do živega. Podoba je celo, da jim za lepoto in starost koristi. Seveda, analize, kako je s to koristnostjo, so v planu nemara se celo že delajo. Mimo plina rudarji ponosno govorijo o svojem kraju. Rudarji pred vozički, direktor pred vozom. Ampak to je samo kulisa: v resnici govorijo vsi isto da imajo radi svoj rudnik. Nove, mlade generacije se ga izogibajo... delo da je pretežko. Toda srednji in stari rodovi so z njim zrasli, z njegovim učinkom. Po učinku celo štipendirajo. Glejte, kakšni čudoviti ljudje: razkazujejo vse, kar imajo, žalostne spomenike in vesele znamenitosti: nagačenega medveda v skalni kletki, nov hotel, ki ima tako nova okna, da se še ne zapirajo, staro šolo, ki je podprta s trami, nove stolpnice, kino nad kravjim hlevom in staro cesto z mostom, ki se rušita, nove smuči... Kakšna radoživost, podjetnost: celo na turizem vam mislijo kaj bi se bali plina, ko pa je Koroška tako lepa. Za filtriranje zraka, no ja, zanj so tudi priporočila. Glejte te ljudi v »dolini smrti«: rajajo v nošah, hodijo v čeladah, ne vedo, koliko je članov delavskega sveta, njihova produktivnost je na srednjeevropski ravni in izvažajo na debelo. Taki so. Citraš se je nalašč za to oddajo pripravljal, hotel je izdelati enainosemdesete citre, da bi jih nam pokazal. Kako ganljivo je vse to, kako resnično. Upokojenca z belimi brki sta si pripela značko gasilcev in čebelarjev. Prvi je delal v rudniku 51 let! Kmet v dolini Tople je kritično ocenil vse časopise in televizijo pa še svojo ženo zraven. Kajne, poslušali bi ga ure in ure?
Tako je šla televizija med naše ljudi. Tja, kamor sodi. Tistim pa, ki so to oddajo pripravili, hvala in priznanje. Režiral je oddajo Andrej Stojan; boljšega ne bi mogli izbrati.
OLGA RATEJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Andrej Stojan
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_4395