Poezija in proza petega večera
Stanka Godnič, Delo, 1. 8. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pulj 31. julija
Poezija in proza petega večera
OD NAŠE POROČEVALKE
Programska celota tega festivalskega večera nam je pokazala še en nov poseg v staro, pogosto obravnavano tematiko in pa ustaljen način filmskega oblikovanja nove smeri. Sestavljala sta jo filma Puriše Djordjevića »Deklica« in drugi letošnji film Branka Bauerja »Priti in ostati«.
Djordjević se je v igranem filmu vrnil k temi, ki jo je z uspehom oblikoval že v kratkem filmu. Strah, da bo avtor po nepotrebnem ponavljal in raztegoval tisto, kar je povedal že prej, je bil odveč. Čeprav izhaja »Deklica« iz stare težnje prodreti skozi zastor pozabe in minulih let k osebnosti mladega dekleta v času vojne, je v igranem filmu zastavljena na novo, z veliko čustveno intenzivnostjo in prefinjeno uporabo filmskih sredstev.
Skopi, stvarni podatki o dekletu, ki jo je na osvobojenem ozemlju ujel v kamero stari fotograf, so pogodili fiktivnost filmske pripovedi, navdih ugibanja, pesniškega domišljanja njene zgodbe. Režiser je te pogoje prepričljivo realiziral v krhkosti osrednjega lika, v zamotani anahronistični montaži, v sugestivnih razpoloženjskih barvah.
Prava škoda je, da je bil obenem tudi scenarist svojega filma in da do lastnega scenarija ni imel dovolj kritičnega odnosa. Kajti zgodbo, ki bi jo lahko prav tako ali še bolj prepričljivo izpovedal domala brez besed, je naravnost obremenil z gostobesednim dialogom. Preveč je v njem prazne meditacije, preveč prispodob, da bi bile vse pesniško doživete.
Resnično presenečenje je, da sta glavna igralca kljub bremenu besednih tirad izoblikovala tako polna lika in z največjo prisrčno neposrednostjo povedala gledalcem otožno, pa vendarle življenjsko nekako optimistično zgodbo o ljubezni, ki je premagala vsaj za kratek čas tiranijo vojne, nasilja in smrti. Milena Dravić in Ljubiša Samardžić sta najboljši igralski duet letošnjega festivala.
Naj bodo napake takšne ali še večje — »Deklica« je na letošnjem festivalu doslej pravzaprav edini film, ki ga imaš lahko čisto preprosto zares rad. Če bi iskali primerjavo za takšen filmski pristop k tematiki vojne, mladosti in prezgodnje smrti, bi jo s komplimentom našli na primer v »Ivanovem otroštvu«.
Branko Bauer je s filmom »Priti in ostati« znova pokazal velik posluh za pomembne značilnosti našega družbenega dogajanja. V izboru tematike je tudi osrednja vrednost njegovega filma, s katerim je posegel v družbeno plast mestnega proletariata, ki se oblikuje iz podeželanov, prihajajočih iz vasi v mesto in prehajajočih iz kmetijskih v industrijske proizvajalce.
Junaki njegovega filma ponazarjajo vse faze in možnosti tega socialno družbenega razvoja od premočrtne smeri, ki se zavestno vključuje v nove pogoje, mimo tiste, ki utrujeno vodi nazaj na vas, do tretje, ki se izgubi v brezdomstvu delavskega nomadstva. Prav zato, ker ima vsak lik v Bauerjevem filmu svojo določeno nalogo in poslanstvo že vnaprej izbrano, prehaja iz individualnosti v tipizacijo in izgublja prepričljivost. Kljub dobrim individualnim potezam, ki so jih igralci plastično oblikovali, so junaki Bauerjevega filma pravzaprav le neosebni nosilci ideje oziroma spoznanj, ki jih je prinesel pojav prehajanja iz ene družbene sredine v drugo.
Ob tako izbrani in tako oblikovani filmski tematiki pa film »Priti in ostati« vseskozi spominja na »Rocca in njegove brate«. S tem ostaja v njihovi senci, kajti tako z izbrušenostjo filmskega jezika kot z notranjo močjo izpovedovanja ne more postati njihov pendant v domačem okolju.
Informativna sekcija se je iztekla s povprečno koprodukcijsko kriminalko »Morilec na dopustu« in s filmom »Druga stran medalje«, v katerem je Fadil Hadžić s pičlim uspehom poskušal združiti kriminalni žanr s karakterno oziroma psihološko dramo.
STANKA GODNIČ
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Fadil Hadžić Stanka Godnič
- Opomba
- Puljski filmski festival; kritika;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4001-4100_4396