Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Mr. »B« in njegov newyorški balet

Dr. Henrik Neubauer, Ljubljanski dnevnik, 24. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
S POTI PO AMERIKI Mr. »B« in njegov newyorški balet Srečanje s prvim baletom ZDA Prva misel in vprašanje po mojem prihodu v New York je bila, kje je trenutno New York City Ballet s koreografom Georgeom Balanchinom. Takšne so prve misli marsikoga, ki prvič obišče New York, ne glede na to, ali je tako tesno povezan z baletno umetnostjo kot jaz ali ne. Saj je postal v zadnjih letih ta ansambel nerazdružen del newyorškega umetniškega življenja in sploh kulture ZDA. Ker je bil ansambel ob mojem prihodu ravno sredi priprav za novo sezono, sem obiskal najprej uradno šolo New York City Balleta, kjer se vzgaja večina bodočih članov ansambla — School of American Ballet. Prijazna Balanchinova osebna tajnica, Miss Barbara Horgan me je hitro vpeljala v delo šole in me seznanila s pedagogi, med katerimi sem našel vrsto pomembnih osebnosti iz preteklega in polpreteklega svetovnega plesnega življenja. To so predvsem učenci Peterburške Imperatorske šole Felia Dubrovska, Aleksandra Danilova in Pierre Vladimirov, vsi odlični bivši plesalci in danes pedagoški stebri šole. Šola je bila do pred kratkim osnovana popolnoma na komercialni bazi, nedavna podpora Fordove ustanove pa ji omogoča selekcijo gojencev ter dajanje večjega števila štipendij. Simpatična knjižica, program šole, se sklicuje še na Georgea Washingtona, ki se je tudi učil plesa, leta 1934 kot prve šole po vzgledu tovrstnih ustanov v Evropi. Danes si je ta šola že priborila ugled s produkcijo tako imenovanih »Balanchinovih plesalk«, visokih, tankonogih, s tehniko podobno večkrat tisti, ki jo zahtevamo od moških plesalcev. Takoj drugi dan sem imel srečo, da je namesto obolelega pedagoga vodil razred sam Balanchine. V pogovoru z njim sem tudi prvič izvedel o njihovem nameravanem gostovanju v Dubrovniku. Prvič sem tudi opazil veliko zanimanje Američanov za Jugoslavijo, o katere naravnih lepotah so toliko slišali. Obema nama je bilo žal, da je njihov program že tako obsežen, da ne bi bilo časa za nastop v naših Križankah. Srečanje z Balanchinom, predstojnikom šole in baletnim mojstrom ansambla, je pomenilo zame obenem tudi most za dostop v novo Državno gledališče v Lincolnovem centru za uprizarjajočo umetnost, kjer je balet pripravljal prvo predstavo Čajkovskega »Hrestača« za otroke. Oder je ogromen in sijajno tehnično opremljen, avditorij pa sprejme preko 2700 gledalcev. Skoraj vse otroške predstave, ki so se vrstile tri tedne, so bile razprodane. Pri tej predstavi sodelujejo domala vsi gojenci šole od najmlajših dalje in zato je to tudi dogodek za vse starše in znance bodočih balerin in plesalcev. Bolj zanimivo je bilo seveda srečanje z ostalimi baletnimi predstavami, ki so sledile »Hrestaču«. V osmih tednih, 64 predstavah, je New York City Ballet pokazal preko 30 kratkih baletov, večinoma v koreografiji Mr. »B«, kot skoraj ljubkujoče imenujejo Balanchina. Novitete so bile tri: izvlečki iz Delibesove glasbe, »Harlekinada« na Drigojevo glasbo in balet »Shadow'd Ground« asistenta Johna Tarasa na glasbo Aarona Coplanda. Zadnji je bil povezan s projekcijami preko vsega odra, ki so dominirale nad plesalci in so naletele na veliko kritiko. Nasploh nobena noviteta ni žela posebnega priznanja in so še vedno najbolj priljubljeni baleti »Serenade«, ki je nastal 1934 leta ter Ravelov »La Valse« in Brahmsovi »Liebeslieder Walzer« poleg ostalih standardnih del. Ansambel, ki šteje sedaj 14 prvih, 16 drugih solistov ter 36 članov zbora, ki plešejo prav tako odgovorne vloge, je sestavljen res iz prvovrstnih plesalcev in plesalk, morda pa prav zaradi individualnih sposobnosti ne daje najboljših skupinskih rezultatov. Je pa trenutno poleg članov baleta Metropolitan Opere edini stalni ansambel v ZDA, ki je pogodbeno vezan in plačan 52 tednov v letu. Med njimi sem našel tudi našega znanca Andréja Prokovskega, ki se je po treh letih že docela vživel v novo okolje in žanje velike uspehe prav v odlomkih »Labodjega jezera«, baleta, v katerem je gostoval dvakrat tudi v Ljubljani. Po krajšem gostovanju v Teksasu se ob mojem odhodu iz New Yorka že zopet tekle priprave za novo osemtedensko sezono tega renomiranega ansambla. Pred njimi je pa tudi še naporno gostovanje po Evropi in Bližnjem Vzhodu. Tokrat se bodo, kot rečeno, oglasili tudi v Dubrovniku. Upajmo, da bodo prihodnjič prišli tudi k nam, na naš ljubljanski festival. Dr. Henrik Neubauer

Ta članek še ni bil pregledan.

Področja
Ples
Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4101-4200_4103
Javi napako na oder@slogi.si.