Skušnja ali kaznovana ljubezen
Vesna Marinčič, Mladina, 19. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Z GLEDALIŠKIH ODROV
kaznovana ljubezen
S predstavami ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in *televizijo somo dobre skušnje. S Skušnjo Jeana Anouilha (v Mestnem gledališču ljubljanskem) še eno več. Zvesti obiskovalci (ki se jim iz leta v leto pridružujejo novi obrazi najmlajših kandidatov za svečenike boginje Talije) teh predstav si pred vrati v gledališko dvorano vedno nadenejo na obraz ljubeznivo radovedno masko. Še tako razmršena brada in še tako globoko zarisane gube ne morejo skriti študenta tega in tega letnika, ki si na vse kriplje trudi biti star, izčrpan in betežen. še tako nališpana dama v bohotnih čipkih in spodnjicah ne skrije, da je »le« bledolično dekle, ki ne more nič za to, če ji iz oči uhajajo trema, tesnoba in strah namesto ... Te skušnje zrelosti na gledaliških deskah gledamo vedno z neke vrste nežaljivo dobrohotno prizadevnostjo; in v mislih kar na lastno pest že izbiramo bodoče člane SNG.
Skušnja ali kaznovana ljubezen je očarljivo obtožujoča in lahkotno pikra varianta stare komedije (Double Inconstancy ali Dvakratna nezvestoba, ki je bila napisana leta 1723. za neko grupo »commedie dell arte«) mojstra Mariwauxa. Prva čudežna Silvie je bila pastirica in je ljubila Harlekina. Toda vanjo se je zaljubil princ in jo hotel za vsako ceno za ženo. Oba, pastirico in njenega ljubega, je dal poklicati na svoj dvor. Dekle pa je bilo krepostno in ni in ni popustilo. Vztrajni zaljubjenec visokega rodu, ki se je svoji izvoljenki sicer izdajal za častnika, je dosegel svoje šele s pomočjo vnaprej premišljenih spletk in intrig, ki sta jih okusno in uspešno skuhali dve dvorni dami. Tako je na koncu Silvie objela princa, Harlekin pa eno dvornih dam.
Anouilhov princ je vsega naveličan ciničen grof, ki je pravkar odkril nov način, kako se otresti dolgočasja: poleg večerje je sklenil prirediti tudi majhno predstavo, Marivauxovo igro iz 18. stoletja. Silvio naj bi igrala Lucille, nepokvarjeno in bistro dekle brez staršev, ki čuva kopico otrok v levem krilu hiše. Razen na primer drobnega dialoga, ki ga vadita grofova ledeno preudarna soproga in tiha, a ponosna Lucille, o kakšni skušnji skoraj ni moč govoriti; čeprav le-ta ves čas »visi v zraku«. Naključje, da je Lucille prevzela glavno vlogo, je sprožilo vzmet, dramo, ki je bila usodna le za dva: za zapeljano in »zapuščeno« dekle in najbrž za Hera, ki je napravil umazanijo, se streznil in sprejel dvoboj... Za druge je to pomenilo le izkušnjo več.
Na odru sta vladala dva: Mirko Bogataj (kot grof), s svojo gladko, izredno tenkočutno govorico in sproščenim obnašanjem in Sandi Pavlin kot Hero, sarkastičen pijanec, ki pa kljub alkoholu še ni toliko otopel, da ne bi znal presojati in obsojati sebe in ljudi okoli sebe. Dve manjši, a popolnoma dograjeni vlogi, sta podala Lidija Kozlovičeva (kot Hortensia) in Andrej Nahtigal (kot Villebosse). Mojca Ribičeva (Lucille) je bilo krhko dekle »kot iz sanj«, toda odločno in močno, Draga Kokotova (kot grofica) ni v to družbo sodila predvsem kot pojava, kot samozavestna soproga Mirka Bogataja. Bruno Vodopivec (gospod Damien) je bolj stopical za svojimi kolegi. Dobra predstava, dobra režija Dušana Mlakarja.
VESNA MARINČIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Andrej Nahtigal Mojca Ribič Dušan Mlakar Sandi Pavlin Jean Anouilh Lidija Kozlovič Bruno Vodopivec Mirko Bogataj
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4101-4200_4114