Miroslav Krleža: Na robu pameti
Josip Vidmar, Delo, 7. 6. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Gledališče
Miroslav Krleža:
Na robu pameti
Drugi večer gostovanja Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda
Roman »Na robu pameti« je Krležev zadnji predvojni obračun z domačo meščansko družbo. Z neizprosno doslednostjo se njegovemu junaku Doktorju, temu nesrečnemu don Kihotu, ki se je tako slučajno prebudil ob posebno drastičnem primeru vsesplošne pokvarjenosti, razkrivajo neuničljive vezi te družbe, ki so laž in prevara, in njeni temelji, ki so zločin, podlost in zavrženost. Krležev junak je skoraj brezoseben, je nekak Slehernik svojega časa, kajti vse, kar se dogodi njemu, ki konča med izmečki, bi se dogodilo vsakemu, ki bi v nečas izrekel resnico in bi imel toliko vesti in časti, da te resnice ne bi mogel ne preklicati ne utajiti. Družba bi ga pogazila. Položaj pravega človeka v njej je brezizhoden, čeprav navsezadnje vendarle ne. Krležev Doktor se v zaporu sreča s človekom, ki ga skuša odvrniti od individualnega likvidatorstva, kakor se temu pravi, in mu odpreti oči za organiziran političen boj, ki ga pa ta pristni otrok družbe ne dojame in ne sprejme. V njegovem boju pa se nam vendarle odpirajo globoki pogledi v mehanizem tega sveta, ki je pošasten. Tako je ta podoba ne samo Krležev obračun, temveč tudi zadnji njegov memento domači meščanski družbi. Naslednje leto 1939 pa je z Banketom v Blitvi objavil delo, ki je podoben memento Evropi, spisan tik pred prvimi usodnimi gromi druge svetovne vojne.
množični prizori, ki so bili večidel nekoliko shematizirani ali stilizirani, ilustracija njegove povesti. Skrbel pa je, da so bili junakova pripoved in ilustrativni prizori sugestivni in dramatično napeti. V taki interpretaciji, je duh Krleževega dela ne samo ohranjen, marveč posredovan dinamično in nenavadno prepričevalno.
Ta Krležev pripovedni tekst, ki je poln dramatičnih momentov in ostre dramatične dialektike, je z okusom in dobrim čutom za odrsko učinkovitost dramatizirala V. Crvenčaninova. Njena scenska adaptacija ne skuša ustvariti vtisa drame, marveč je zelo izčrpna in očitna ilustracija romana. Delo je zrežiral M. Milošević, ki se je v bistvu držal istega principa kakor dramatizatorka. Na najpreprosteje stiliziranem odru, ki ga je zasnoval P. Pašić, je vodil predstavo tako, da je bila pripoved glavnega junaka njen osrednji stržen, vtem ko so bile manjše scene in
Spričo te predstave stojim ponovno pred problemom, kako obravnavati vso to množico posameznih vlog, med katerimi so nekatere povsem obrobne. Seveda pa je nujno, potrebno spregovoriti o vlogi Doktorja, ki jo je podal Lj. Tadić. To je igralec velike sugestivnosti, mogočnih fizičnih sredstev, inteligenten in sposoben čustvenega vživljanja v situacijo in usodo osebe, ki jo predstavlja. Vzbujal je sočutje in strah, globoke simpatije in prepričanje, da gre v njegovem primeru za dragoceno človeško usodo. Bil je pretresljiv v svoji skromni človečnosti in usmiljenja vreden v svoji nebogljenosti in neorientiranosti pred obličjem sfinge, ki ji pravimo družba. Utrinek čiste človečnosti, ki živi v njem, je ganljivo slavil svojo tragično zmago.
Poleg tega izvrstnega igralca je nastopala dolga vrsta njegovih tovarišev, ki so vsi brez izjeme izpolnili svoje naloge z vnemo in povsem v skladu s konceptom avtorja in režiserja. Med njimi bi posebej omenil izvrstno figuro Jadvige Jesenske, ki jo je s čudovito dikcijo in plemenitim, resigniranim in od življenja utrujenim mirom podala M. Crnobori.
Predstava je v celoti izredno uspela in je bila za prijatelje gledališča resnično doživetje. Poučila pa nas je tudi o tem, kakšna sme in mora biti angažirana literatura, da resnično učinkuje, da nas prevzame z vrednimi človeškim čustvi in da hkrati stori pomembno uslugo ideji, za katero gre. Burne ovacije občinstva so veljale odličnemu izvajajočemu osebju, hkrati pa nedvomno tudi avtorju in njegovemu kritičnemu humanizmu.
JOSIP VIDMAR
PRETRESLJIVA IGRALSKA KREACIJA
V dramatizaciji Krleževega romana »Na robu pameti« je osrednjo vlogo Doktorja mojstrsko zaigral Ljuba Tadić.
Foto: Leon Dolinšek
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-06-4101-4200_4180