Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ita Rina piše Nušiću

TT, 29. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
ZANIMIV DROBEC IZ ZGODOVINE JUGOSLOVANSKEGA FILMA ITA RINA PIŠE NUŠIĆU Poslednja številka »Filmske kulture« (štev. 43-44) prinaša med gradivom za zgodovino jugoslovanskega filma prispevek Nikole Majdaka pod naslovom »Ekranizovani Nušić - Nušič na ekranu«, ki osvetljuje odnos popularnega srbskega komediografa do sedme umetnosti. Za nas je najbolj zanimiv tisti del prispevka, ki govori o filmski igralki slovenske narodnosti Iti Rini (Ida Kravanja-Djordjević) in njenem prizadevanju, da bi Nušića pridobila za filmsko umetnost. Jugoslovanski filmski igralci, ki so pri filmu uspeli, so snemali za različne svetovne kinematografije. Prizadevali so si, da bi vsaj enega svojih filmov posneli v domovini. V skupini tistih, ki so nekaj pomenili, je poleg Svetislava Petrovića, Tina Patijera in Voye Georga požela največ uspeha in slave Ljubljančanka Ita Rina. Sreča se ji je nasmehnila na nekem natečaju za izvolitev Miss universum. Povabili so jo v Berlin na poskusno snemanje. Potem je šlo vse gladko. Sprva je dobivala majhne vloge, pozneje vse večje in pomembnejše. Svojo filmsko kariero je začela leta 1927. Igrala je v več kot dvajsetih filmih. Vrhunec je dosegla v filmu Gustava Machatyja »Eroticon«. S tem filmom se je uvrstila med najboljše evropske igralke. "Sramota« in »Otroci pred sodiščem« sta bili njeni naslednji vlogi. In naposled vloga, ki ji je bila najbolj pri srcu - Die Galgentoni - Tonka obešenjakinja, po povesti Egona Erwina Kischa. Med snemanjem tega filma, jeseni 1929, jo je obiskal dopisnik »Politike«. Z igralko je govoril o njenem prvem zvočnem filmu. O vlogi, o sodelovanju z režiserjem Karlom Antonom, o načrtih. Mimogrede je Ita Rina razkrila tudi svojo veliko željo. Rada bi igrala v jugoslovanskem filmu z nacionalno tematiko. »... Že dolgo razmišljam, kako bi bilo mogoče napraviti nekaj iz našega okolja, v naši naravi, z našimi čudovitimi pesmimi,« je govorila Ita Rina. »Toda kako?« Medtem ko je snemala v Nemčiji, Češkoslovaški in v Franciji, se ni mogla seznaniti z vsemi številnimi in skromnimi poskusi, da se v Jugoslaviji osnuje domača filmska proizvodnja. Njena ideja je bila precej bolj preprosta. Okrog takšnega filma bi se morali zbrati domači pisatelji, igralci in tehniki, snemali naj bi v naši deželi s pomočjo tujega kapitala. V začetku bi to vzpodbujalo domače producente in ljudi pri filmu, kvaliteta, popularnost igralcev, ki so se že uveljavili v tujini, slikovita pokrajina in narodne melodije pa naj bi pomagali filmu utreti pot na svetovni trg. Ideja pa še ni vse. Navkljub zaposlenosti je znana igralka našla čas in napravila prvi korak za uresničitev ideje. Napisala je pismo Branislavu Nušiću. V tem pismu med drugim piše: »... Ze davno si iz vsega srca želim igrati v filmu iz našega miljeja. Prepričana sem, da bi pri takšnem filmu sodelovala z vso dušo in z vsemi sposobnostmi. Med svojim delom v tujini sem razložila to željo različnim slavnim režiserjem in filmskim finančnikom. Vzbudila sem njihovo zanimanje, tako da so mi pripravljeni pomagati z vsemi sredstvi in možnostmi, s katerimi razpolagajo. Po svoji strani pa sem obljubila, da bom za ta film oskrbela snov. Znano mi je, da so že storjeni poskusi, da se najde snov iz našega okolja, toda zdi se mi, da cilj ni bil dosežen v popolni meri. Nenavadno spoštujem Vašo znano duhovitost, okus in poznavanje naših kulturnih pojavov. Zato si Vas predrznem prositi, da kot najbolj pristojni izberete ali napišete - samo če boste Vi, spoštovani gospod, hoteli - vsebino, ki bi obdelana v filmu lahko dostojno reprezentirala naš narod v tujini. Prepričana sem, da bi z Vašo pomočjo lahko našli predmet, primeren za realizacijo, ki bi zadovoljil vse zainteresirane. Tedaj bi napravila vse, da se film izdela čimprej. V prihodnjem letu sem ponovno angažirana in imam pogodbo za pet novih filmov. Zelo rada bi v to število uvrstila tudi jugoslovanski film. Skupaj s svojimi prijatelji se veselim, da bomo s tem filmom ustvarili nekaj zanimivega in novega, že zato, ker bi eksteriere posneli pri nas, v naši lepi domovini. V upanju, da boste moji prošnji ustregli, prejmite izraze odličnega spoštovanja in prisrčne pozdrave. ITA RINA Ni znano, ali se je Branislav Nušić odzval, da bi pisal filmski scenarij. V vsakem primeru tak film nikdar ni ugledal svetlobe ekrana. Prizadevanje Ite Rine, da Nušića pritegne k delu za film, ni obrodilo sadu. Njene želje so bile samo delno uresničene. Nekaj let pozneje, med leti 1933 in 1936 je Ita Rina sodelovala pri več koprodukcijskih filmih. Ob teh filmih je navdušen cineast, toda ogorčen kritik (Dragan Aćimović?) v zaključku svojega obširnega članka napisal naslednje vrstice: »... Naposled niti rezultati, ki so jih dosegle nekatere tuje kompanije, ki so snemale pri nas dramske filme, na primer: »Fantom Durmitora«, »Toda življenje teče naprej«, v katerih je naša popularna rojakinja gospa Ita Rina-Djordjević zlorabljena v reklamne namene, in katere velikemu umetniškemu renomeju, ki ga povsem zasluži, se lahko producenti zahvalijo, da prodro na trgu, ali »Bosansko rapsodijo«, niso niti najmanj koristili splošni stvari, ker so ti filmi po umetniški vrednosti tako neuspeIi, da so zaostali za vsemi tistimi skromno narejenimi povsem domačimi filmi, kakor so: »Kovač Raspela«, »Grešnica brez greha«, »Skozi nevihto in ogenj z vero v boga«, »Na vratih Orienta« in »Za čast domovine...« Vsi napori, da bi Nušića pridobili za pisanje filmskega scenarija, so bili torej zaman. Medtem pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Nušić je svoj najbolj neposreden kontakt s filmom uresničil kot igralec. V filmu »Radio revija« dunajskega studia »Sascha« je nastopil kot konferansje. Napovedal je jugoslovanski prispevek tega filma, kratek skeč pod naslovom »Vojak in dekle«. Nušić je bil poznan po hitri reakciji, po duhovitostih in veselju, ki ga je sejal okrog sebe. Pred filmsko kamero pa se je zmedel. Z letvami je bil omejen v ozek prostor za snemanje, močna svetloba reflektorjev, filmska kamera, ogromen studio za snemanje in številni sodelavci, ki so budno prežali iz teme, vse to je vplivalo na Branislava Nušića, da se je zmedel in namesto Dejana Dubajića najavil Subotića. Vse pa se je končalo dobro. Snemanje je uspelo, skeč je bil uvrščen v »Radio revijo« in kmalu so ga prikazovali v vseh evropskih kinematografih. V dunajskih studiih se je Nušić od blizu seznanil z nastajanjem filma. Zbegalo ga je dejstvo, da se celo izkušeni igralci zmotijo pred kamero in snemajo po večkrat. To se je zdelo utrudljivo in zastrašujoče. Nušić je tedaj priznal Dejanu Dubajiću: »Šele sedaj vidim, da je laže visati, kot biti igralec«. Žal Nušić tega spoznanja ni izkoristil, da bi začel pisati filmske scenarije, ki bi bili prav gotovo boljši od vseh do takrat napisanih naših filmskih tekstov. Ita Rina — Ljubljančanka Ida Kravanja

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4101-4200_4185-4186
Javi napako na oder@slogi.si.