Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Tudi žlica je lahko lutka

Vesna Marinčič, Mladina, 26. 6. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
RT ŠKODLAR O SVOJEM NAJNOVEJŠEM FILMU IN LUTKARSTVU: TUDI ŽLICA JE LAHKO LUTKA Te dni se je v francoskem mestu Annecy končal festival animiranega filma. Rezultatov še ne vemo; sicer pa je to za nas še precej neznana prireditev, saj o njej še doslej nismo dobili glasu. Pa vendar je na njej sodeloval tudi en slovenski filmček, ČRTA ŠKODLARJA impresija v treh stavkih »Jutro, jezero, večer v Annecyju«. Zakaj pa ravno v Annecyju? Majčkena špekulacija, se je posmejal črt Škodlar, lani sem bil po pomoti v Annecyju, ker sem mislil, da je festival vsako leto. Pa se je izkazalo, da vsako drugo leto. Izkoristil sem priložnost, se spoznal tam s kolegi lutkarji in jim obljubil, da bom prihodnje leto prišel s filmom, ki mi ga bo navdihnil Annecy... Povejte nam kaj o tem filmu! To je čisto abstrakten film, animacija objekta v ritmu glasbe... Kakšnega objekta? Kakršnega koli! Vsak objekt je lahko lutka. Tudi tale žlička, je rekel in si skrbno ogledoval žlico, s katero je poprej pomešal limonado. Osnova filma je glasba. Najprej sem šel k Janezu Gregorcu, mu povedal, kako si stvar zamišljam, mu opisal jutro, jezero, večer v Annecyju... Komponiral je glasbo in šele potem sem se lotil dela tudi jaz. Nastal je svetlobni zapis, v katerem je zvočni zapis diagram optičnega zapisa. Vsak instrument ima v filmu svoj likovni simbol, skratka, glasbo tudi vidimo, ne samo slišimo. V tem eksperimentalnem filmu, ki bi ga lahko podnaslovili z baletom barv, sta glasba in slika enakovredna faktorja; to se bolj učeno imenuje video-auditorika. O tem bi vam lahko še veliko govoril... Glejte, čas je tisti faktor, ki obe komponenti, glasbo in sliko, združi v tretjo, novo umetnost. Ravno tako kot v Operi: petje, instrumentalna glasba, igra, slikarstvo skupaj sestavijo nov umetniški organizem, ki je opera. Vse to mora biti disciplinirano, v vsem tem mora biti red, kajti kakor hitro je stvar kaotična, ni več umetnost. Torej tokrat glasba ni spremljava... Glasba tu ni pomagalo, enakovredna je sliki. Dovolj o brez dvoma zanimivem filmu, za katerega njegov avtor pravi, da je prvi svoje vrste (avantgardne) v Jugoslaviji. Črt Škodlar ima dokaj redek poklic; imenuje se igralec-animator, torej tisti, ki premika lutke, jih oživlja. In to počenja že lepo vrsto let. Od leta 1948, ko je honorarno začel oživljati lutke v Mestnem lutkovnem gledališču v Ljubljani. Prvič se je srečal s filmom leta 1956, ko ga je Saša Dobrila povabil k sodelovanju pri snemanju »Najlepšega cveta«. Tu se je spoznal s trikom. Potem je bil asistent kamere pri Hladnikovem kratkem filmu »Življenje ni greh«. Tretji film, pri katerem je imel črt Škodlar prste vmes, je bil že njegov lasten. To je bil izrazito liričen baletni lutkovni film »Rondo«, ki ga je posnel za Triglav film. Veste, lutkarstvo je sintetična umetnost. Če se hočeš nje lotiti, se moraš spoznati na tisoč reči: na kiparstvo, slikarstvo, filmsko tehniko, modelarstvo, finomehaniko, celo na kemijo... Za Triglav film je posnel še »Čigavo je pismo«, »Zaspaneta«, pa štiri reklamne filme za italijansko televizijo. Na prvi slovenski televizijski oddaji je nastopil z marioneto... Leta 1962. je prišel na televizijo, v lutkovni oddelek. Na vsakoletnem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu lutk skorajda ni opaziti... Premalo jih je, da bi jih ljudje opazili. In razen tega: lutkovni film ni samo za otroke. Je lahko za otroke in odrasle ali pa samo za odrasle. Pred dvemi leti je Triglav film začasno ukinil svoj lutkovni atelje. Lani septembra pa ga je spet obudil od mrtvih in črt Škodlar je prevzel mesto vodje Ateljeja za animirani film; sem spadajo seveda tudi risani film, film z animiranimi objekti in takoimenovana lepljenka. In Atelje sedaj živi? Denarja ni. Na žalost. Paradoks! Ti filmi gredo odlično v prodajo. Prvi film, ki so ga naredili v tem Ateljeju je popularna »Zvezdica Zaspanka«, prvi jugoslovanski celovečerni film. Drugi je »Jutro, jezero, večer v Annecyju«. Lutkovni film je rentabilen! je z razburjeno navdušenostjo sklenil črt Škodlar. Če bi lutkovni film oddvojili od celotne jugoslovanske filmske produkcije, jamčim za rentabilnost! Vesna Marinčič

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-06-4101-4200_4329
Javi napako na oder@slogi.si.