Gledališče je več kot le prostor za predstave
Bojan Štih, Ljubljanski dnevnik, 1. 7. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
RAZGOVOR OB ZAKLJUČKU SEZONE V LJUBLJANSKI DRAMI SNG
Gledališče je več kot le prostor za predstave
Letos 318 predstav, največ v zgodovini ljubljanske Drame – Gledališče potrebuje predvsem aktivnega gledalca – Gostovanja in začetek Male drame
Čez štiri dni, v ponedeljek, bo ljubljanska Drama SNG odigrala zadnjo predstavo letošnje sezone – Evripidovo »Medejo« na srečanju jugoslovanskih gledališč v Splitu ob kongresu Zveze dramskih umetnikov Jugoslavije. Tik pred tem uradnim zaključkom letošnje sezone, potem ko se je v domači gledališki hiši do jeseni že zagrnil zastor za poslednjo predstavo, se nam je zdelo zanimivo, pogovoriti se z ravnateljem Drame BOJANOM ŠTIHOM o značilnostih pretekle gledališke sezone.
Kaj bi lahko povedali ob močno različnem sprejemu, ki ga je doživel letošnji repertoar ljubljanske Drame, in ob očitkih, ki so se pogosto usipali nanj?
»Nedvomno je res, da je kritika nepogrešljiv sestavni del gledališkega življenja. Predvsem nas veseli, da je kritika v prejšnji sezoni s tolikšno polemično živahnostjo sodelovala v oblikovanju naše gledališke kulture. To je dokaz, da nihče več ne ocenjuje gledališča kot prostor, kjer se vrsti predstava za predstavo, marveč kot prostor, v katerem se odvijajo polemični spopadi tako za idejni profil gledališča kot za njegov vpliv na publiko. Zdi se nam, da je gledališče v letošnji sezoni kot posledica že prejšnjih sezon prišlo iz faze proizvajalca predstav v obdobje obravnavanja umetniških in moralnih problemov. S tem pa je postala tudi odgovornost kritike neprimerno večja in je prešla okvir dnevnih poročil o posameznih predstavah.«
To pomeni, da je kljub polemičnosti, s katero so sezono spremljali, in kljub pomislekom, ki so verjetno bili tudi med obiskovalci, gledališče vendarle privabilo gledalca, ki ni več samo pasiven opazovalec, odjemalec predstave, temveč človek, ki naj se tudi sam odloča, tako o vrednosti posameznega dela kot o vrednosti predstave. Zdi se nam, da naše gledališče potrebuje predvsem takega aktivnega gledalca. Jasno je, da ne v repertoarju ne v načinu uprizarjanja ni moč ustreči vsem okusom, res pa je, da mora biti predvsem gledališče tisto, ki načenja probleme, jih predstavlja in s svojimi dosežki sproža različna mišljenja. Le to je živo gledališče. Gledališka umetnost je od vseh umetnosti ustvarjanj najbolj živa, zato je povsem razumljivo, da pride tod do najbolj živih diferenciacij. V tem oziru smo za sezono, ki je za nami, prepričani, da je splošna estetsko idejna orientacija naše gledališke hiše kot živega umetniškega organizma pravilna in adekvatna naši moralni in idejni situaciji.«
Ob začetku sezone smo se v podobnem intervjuju pogovarjali tudi o odnosu med gledališčem in občinstvom. Kaj bi ob zaključku sezone lahko povedali o tem?
»Letošnja sezona je po številu predstav dosegla številko 318, kar je največje število doslej po osvoboditvi in sploh v zgodovini tega gledališča. Po nepopolnih podatkih bo doseglo število obiskovalcev 125.000, kar je tudi drugo največje število po osvoboditvi.«
Ali so in kje so še ovire, da gledališče te svoje naloge morda ne more povsem izpolnjevati?
»Ovir je seveda več. O tistih praktične narave, finančnih in podobnih, ne velja izgubljati besed, ker so znane. Pomembne so seveda tiste, ki zadevajo idejno-estetsko naravo gledališkega dela. Predvsem je to pripravljenost tako umetnika – ustvarjalca kot gledalcev in kritike, da stopajo vsak posamič in vsi skupaj k problemom sodobne umetnosti. Tu je seveda veliko vprašanj, ki jih ne more rešiti ne ena predstava ne en avtor – gre za splošno tendenco. Tudi klasična dela so bila nekdaj moderna, in če bi takrat, ko so pisali Shakespeare in Moliere, Čehov in Ibsen, ne uprizarjali teh del, bi danes težko vedeli, kaj je to klasično delo. Zgodovina je tista, ki dokončno selekcionira in v desetletjih in stoletjih pokaže, kaj je sposobno premagati čas in ostati nepogrešljiv del sodobne zavesti človeka. Zdi se nam, da se v območjih teh vprašanj skriva vsa estetska in idejna problematika repertoarne politike.«
V letošnji sezoni smo večkrat kot doslej zasledili, da ljubljanska Drama gostuje po manjših krajih v Sloveniji. Ali gre za načrten premik?
»Vodi nas želja, da slovenskemu občinstvu posredujemo vsako leto čim več predstav, s katerimi gostujejo druga gledališča, ker je to ne le obogatitev sezone, marveč tudi resnična priložnost za kritično merjenje tujih in lastnih sposobnosti. Prav tako je živa naša želja, gostovati čim več po Sloveniji, saj smo kot pravijo nacionalno gledališče in kot taki smo dolžni posredovati svoje delo tudi manjšim slovenskim krajem. Naša pripravljenost je večja, kot so finančne in organizacijske možnosti.«
Ali je Mala drama, ki ste jo letos ustanovili, dosegla svoj namen in krenila v smer, kot je bilo zamišljeno?
»Ustanovili smo naravno repertoarno in umetniško dopolnilo in prvi dve predstavi sta vzbudili živo zanimanje občinstva. Prihodnje leto bomo na tem odru uprizorili štiri do pet del iz modernega in klasičnega repertoarja, slovenskega in tujega. Prednost predstav v Mali drami je v tem, da so vezane na prost obisk in da se je pokazalo, da je tudi v tej zadevi možno pričakovati pozitivne rezultate.«
Morda bi želeli še kaj povedati?
»Samo to: ansambel je v letošnjem letu opravil izredno naporno delo in to opravljeno delo je zasluga celotnega ansambla, umetniškega in tehničnega, kar kaže na visoko profesionalno zavest v tej hiši.«
HOBLY.DDEV. 1. VII. 65.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Gostovanja
- Osebe
- Bojan Štih
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-07-4201-4300_4117