Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Literatura prihaja do množic

Tit Vidmar, Delo, 6. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Literatura prihaja do množic Razprava o množičnih komunikacijskih sredstvih in okusu občinstva OD NAŠEGA POROČEVALCA BLED, 5. julija. Tema današnje razprave na kongresu PEN se je glasila: množična komunikacijska sredstva umetnost in okus občinstva. Med govorniki so bili Miguel Asturias, Arthur Miller, Claude Aveline, Roger Caillois, Mihael Rusinek, Wiland Herzfeld, Ana Kamenova, Rado Popescu in drugi. V smislu včerajšnjih intencij Stephena Spenderja sta brala svoje pesmi Giula Illyes in Pablo Neruda, kot je že včeraj Jože Javoršek prebral v francoščini Kosovelovo »Smrt je legla na moje srce...« Popoldne je na sporedu seminar v organizaciji UNESCO, ki obravnava sorodna vprašanja kot dopoldanska plenarna razprava. Zvečer prireja jugoslovanska skupnost PEN klubov banket v Kazinu. Jutri popoldne obiščejo udeleženci kongresa Ljubljano. Gvatemalski pisatelj Miguel Asturias bil je, kakor je znano, Millerjev protikandidat za novega predsednika mednarodne organizacije P. E. N. - je uvodoma dejal: »Člane francoskega P. E. N. kluba sem prosil, naj umaknejo mojo kandidaturo, da bi ohranili tradicionalno enotnost med člani mednarodnega P. E. N. in ker sem lahko z veseljem odstopil pričo pisatelja, kakršen je g. Arthur Miller.« Dodal je tudi, da je bil Miller med tistimi ameriškimi pisatelji in kulturnimi delavci, ki so povzdignili svoj glas ob dogodkih v Dominikanski republiki. Arthur Miller je govoril na temo »Literatura in množična komunikacijska sredstva«. Dejal je, da je med revolucijami, ki jih preživljamo, tudi revolucija v odnosih med pisateljem in njegovimi bralci. Ugotovil je, da se v sleherni sodobni tehnološki družbi, ne glede na politični sistem, kaže isti osnovni fenomen: ljudske množice so postale uporabniki kulture. Opisal je značaj in vlogo sodobnega tiska, radia, televizije in filma; označil je pozitivne in negativne elemente, ki jih vnašajo sodobna komunikacijska sredstva v življenje in pojmovanje najširših plasti, govoril je o tem, kako vse te spremembe občuti pisatelj v svojem svetu in v svojem položaju. Med drugim je menil: »Če se popolnoma grobo izrazim, lahko rečem, da se danes kultura izplača v tistem smislu, v katerem se prej ni splačala. Ima množične uporabnike, množično distribucijo, množično publiciteto prav tako kot avtomobili in kopalne obleke...« »Še pred kratkim se nihče ni mnogo oziral na to, kaj mislijo pesniki o politiki. Da Robert Lowell obsoja ameriško zunanjo politiko in bistvo pogodb, ki jih sklepa ameriška vlada. Poudarjam, da ni verjetno, da bi bil vsaj en odstotek ljudi, ki so zapleteni v sklepanje državnih pogodb, občutljiv za poezijo g. Lowella, da o bralcih časopisov, ki berejo poročila o njegovi kritiki na prvih straneh listov, sploh ne govorim. Zanesljivo ni več kot 25.000 ljudi, ki bi zares kaj vedeli o Lowellovi poeziji. Vendar je očitno postal določena politična sila...« »To je mogoče razložiti s tem, da sodobna komunikacijska sredstva, zlasti televizija, prodirajo do množic kot nikoli poprej. Tako se osebnosti, ki so bile poprej znane samo relativno specializirani grupi, sedaj projecirajo v zavest javnosti na vseh nivojih in tako, vsaj potencialno, postajajo elementi politične in socialne moči. Ponovno pa moram reči, da ta moč ne mora nujno izhajati iz literarne vrednosti avtorjevega dela. Nasprotno, gre za samo komunikacijo njegovega pomena, morda zgolj njegove eksistence in za to, da komunikacijska sredstva to moč samo potrjujejo.« Govoreč o slabih straneh dandanašnjega položaja pa je Miller opomnil, da množična komunikacijska sredstva »pretežno ne obstajajo za to, da bi kaj posredovala, ampak le za to, da bi še naprej polnila praznino v časopisih in na televizijskih zaslonih. In kako lahko pisatelj reagira na vse to? Nekateri bežijo v samoto, Hemingway na primer pa se je zaupaval novinarjem in tako sam določal svojo javno biografijo. »Jaz zase ne vidim, kako bi se moglo vse, kar se dogaja na področju množičnih komunikacij in po njihovi zaslugi spremeniti. V skrajni konsekvenci pa vse to ne more biti pomembno za človeka, ki občuti resnično in srčno potrebo, da govori...« »Množično občinstvo lahko privede umetnika v neprijeten položaj, lahko pa ga tudi vzpodbudi, da govori v bolj živem jeziku in da globlje sodeluje v življenju svoje dobe,« je zaključil Arthur Miller. Novinarji so imeli danes razgovor z literarnimi predstavniki Latinske Amerike. Gvatemalski pisatelj Miguel Asturias je o kongresu dejal: »Latinskoameriški pisatelji smo prišli na Bled v upanju, da bomo doživeli neko obnovo P. E. N. Zdi se nam, da ta stara organizacija preživlja neko krizo v času, ko mnogi narodi, med njimi latinskoameriški, iščejo mesto in priložnost, da povedo svojo besedo. Istočasno so se za to organizacijo začele zanimati socialistične dežele. P. E. N. naj bi postal košato drevo, pod katerim bi vsi narodi našli prostor za svojo skupno izpoved. Prišli smo na Bled tudi z upanjem, da bomo lahko povedali kaj o usodi pisateljev na sploh in še posebej v Latinski Ameriki pa v Španiji in na Portugalskem, kjer pisatelji težko žive in sedijo po ječah. Mi, ki smo na svobodi, ne moremo molčati. Zlasti opozarjam na dogodke v Lizboni, kjer je policija vdrla v prostore književniške organizacije, razbila vso opremo, požgala vse papirje in pisatelje odgnala v zapor, kjer jih je mučila. To so bistvena in vitalna vprašanja in zato so latinskoameriški pisatelji tako zainteresirani na blejskem kongresu. Hkrati pa moram povedati, da smo imeli za okroglo mizo že priložnost govoriti neposredno in v prisrčnem vzdušju o vseh vprašanjih literature in tudi o vprašanjih, ki posebej zadevajo nas. Menim, da govorim v imenu Latinske Amerike, v imenu dežel, ki so danes v boju in v polnem razvoju.« Literatura Latinske Amerike uživa po njegovem danes pozornost vsega sveta. Za njo stoji 160 milijonov ljudi. Prevajajo jo v vse jezike sveta. Izraža življenje latinskoameriških ljudi, njihove politične, socialne in življenjske psihološke probleme. Obenem išče nove oblike literarnega izraza. Pablo Fernandez je pripovedoval o novem razmahu kubanske literature. Govoril je o njeni specifičnosti in avtohtonosti, hkrati pa je podčrtal, da kubanska književnost ni izoliran pojav, marveč da se organizirano vključuje v latinskoameriško umetnostno sfero. Na zadevno vprašanje je tudi odgovoril, da je bilo življenje na Kubi in v ZDA zmeraj tesno povezano in da se literarne zveze oziroma medsebojno spoznavanje ter vplivanje na literarnem polju nadaljujejo tudi danes. Znameniti čilski pesnik Pablo Neruda je izjavil: »Prihajam s kontinenta, ki je v razvoju, s kontinenta, ki je veliko pretrpel in skratka prihajam iz Latinske Amerike. Pišemo leto 1965 in živimo v času, ko vlada socializem že v mnogih deželah in ko igrajo te dežele resnično pomembno vlogo. Naš kontinent pa je kontinent bede. Poudariti je tudi treba, da štejemo 60 milijonov nepismenih. In to je hkrati drama pisatelja, to je naša skupna drama.« Nato je nadaljeval: »Doživljamo napade agresivne sile ZDA. Naj vam povem zgodbo o piscu, ki predstavlja celotno našo situacijo, sorazmerno žalostno zgodbo. Pred časom so ga izvolili z večino glasov v neki južnoameriški državi za predsednika. S tega položaja je bil odstranjen z nasilnim udarom fašistov...« Govoril je o usodi Dominikanca Juana Boscha. »In če koga zanima, zakaj je latinskoameriška literatura tako angažirana v socialnem boju, potem naj se obrne na kakšnega nevtralnega opazovalca in ga vpraša, kako mora gledati na literaturo Juan Bosch...« -- »Zaradi tega v Latinski Ameriki pisanje in protest v resnici pomenita eno in isto,« se je glasila misel Pabla Nerude. Na vprašanje, kaj sodi o blejskem kongresu, pa je odvrnil: »Najvažnejše, kar lahko prinese tako srečanje pisateljev, je to, da se pisatelji iz različnih dežel seznanijo in navežejo vzajemne stike, in to v vseh pogledih, tako v smislu literature kot v smislu koeksistence med narodi. TIT VIDMAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.