Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

PEN kongres - afirmacija jugoslovanske kulture

Dimitrij Rupel, Mladina, 10. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Pred kongresno dvorano na Bledu - prizoriščem doslej največjega kongresa PEN NEKAJ MISLI OB KONGRESU Literatura je bila in bo odraz časa Stvari, ki jih poslušamo (ali jih še bomo poslušali) na blejskem kongresu, se mi ne zdijo posebno nove. Sicer pa še noben podoben kongres ni ustvaril bistveno novih pogledov in odprl bistveno novih vprašanj. Večja zasluga takšnih zborovanj je ponavadi v tem, da ugotovijo stanje in izluščijo glavne dileme. Svoje razmišljanje sem koncipiral v smislu bolj ali manj polemičnega komentarja z nekaterimi tezami in mislimi, izraženimi na kongresu. Zato naj mi bo dovoljeno nekoliko »poetične svobode«! V uvodnih nagovorih in referatih se mi zdi dvoje misli posebej važnih. Prvo vprašanje se tiče angažmaja literature, njenega pomena in vloge v sodobnem svetu, drugo pa zadeva naš slovenski »literarni problem«, in poskušal ga bom razložiti s svojega stališča, čeprav je njegova vsebina znana in stara zadeva. Beno Zupančič je v svojem nagovoru dejal, da je bila naša literatura v zgodovini eden pomembnih činiteljev, da je mogel slovenski narod sploh obstati. Za Prešernove poezije je rekel, da so bile vseskozi mogočna sila, ki nam je pomagala živeti. Matej Bor je v svojem govoru rekel, da jezik, ki ga govorita kvečjemu dva milijona ljudi, vendarle izpoveduje na svojstven in zanimiv način. Josip Vidmar se je izrazil o Prešernu z mnogo pesniške nostalgije: »Slovenci, tudi preprosti ljudje, so vedno brali svojega velikega poeta, njegove pesmi so se naučili na pamet in jih ponavljali kot svojo lastno tožbo, kot svoj edinstveni čar, čudež svoje besede. In to, kar je pesnik izpovedal o svoji usodi, je bila zanje zgodovina njih samih, zgodovina Slovenca...« Dejstvo, da je Prešeren za Slovence rešilna bilka, dejstvo, da nam je »literatura pomagala živeti«, ustvarja slovenski literarni problem. Domala vse besede, ki so jih izrekli na kongresu o slovenski literaturi, so pogojene z nekim manjšinskim kompleksom, iz vsakega stavka diha bojazen, da nas bodo kot dvomljivega člana svetovne literarne skupnosti v najkrajšem času sunili iz svoje srede, iz srede, kjer se košatijo Shakespearji, Molièri, Danteji, Goetheji in Ibseni. Dejansko drži, da je literatura zadnja možnost, da se vključimo v svet kot narod. Kajti narod brez registrirane literature je manjvreden narod. Patos, ki zveni iz poetičnih besed, malikovanje, ki ga navdihuje takšno stanje slovenskega kulturnega problema, pa je kljub vsemu, kar kaže na nasprotno, izgubljanje šans. Zelo zanimivo se mi zdi, da je povsod omenjen Prešeren, Prešeren kot prerok, kot utemeljitelj vseprisotnih ljudskih bolečin, kot »edini čar«, kot »čudež svoje besede«. Malokdaj je v tej zvezi omenjen Cankar. Zdi se, kot da je Prešeren bliže slovenskim zahtevam po nežnih tolažečih besedah. Cankar ni nikdar tolažil, on je udarjal, bičal slovenske zahteve, slovensko »dušo«. Morda je razlaga v tem, da Prešerna razume več ljudi, Cankarja manj. Ali pa v tem, da se Slovenci ne moremo in ne moremo ločiti od Prešernovih tožba, ki nam prijetno grejejo srce; da nam je Prešeren in njegova doba bližja, razumljivejša. Cankar je že manj razumljiv, njegovi vzkliki zahtevajo več napora. Kajti Cankar zahteva akcijo. Zdi se, da smo kaj malo pripravljeni žrtvovati energijo za razumevanje novega, napor, da bi poskušali izgrebsti, odkod nerazumljivost, odkod hermetičnost. Zato govori Matej Bor, da postaja življenje čedalje manj razumljivo. Sodobna beletrija postaja za široke kroge bralcev manj dostopna in manj zanimiva. Matej Bor je nad tem pojavom, če ne zagrenjen, vsaj zaskrbljen. In tudi Josip Vidmar govori o »krizi literature«, ko zavrača hermetičnost v poeziji, absurd v dramatiki in prozi. »Če pravim, da se literatura danes nahaja v krizi,« so Vidmarjeve besede, hočem s tem reči, da življenje v sodobnem svetu vsebuje mnogo činiteljev, ki zavirajo umetnost in literaturo, da bi ostali zvesti svoji lastni naravi...« J. Vidmar ugotavlja, da ima umetnost svojo lastno naravo, natančno opredeljeno in od vedno za vedno bivajočo. Morda pa je tista narava Prešeren, ki ga Vidmar omenja prav blizu gornjim besedam? Zase sem prepričan, da sodobni svet ne zavira umetnosti, da bi ostala zvesta težnji za lastno naravo. Sodobni svet to naravo konstituira. Kajti umetnost je kot živo bitje, podvržena razvojnim zakonitostim in svoje večne narave enostavno ne more imeti. Narava literature je določena z dobo, vsak čas ji daje drugačno nalogo in drugačno naravo. Zato tudi se ne morem strinjati s pavšalnimi obtožbami, ki jih J. Vidmar v svojem uvodnem referatu »Pisatelj in sodobna družba« naslavlja na idejo o »absurdnem človeškem življenju brez upanja«. O »novi literaturi absurda« pravi, da zaman skuša vzbuditi v avditoriju kakršnokoli globljo emocijo. Kot delček avditorija lahko samo rečem, da me Camus ali Kopitt globlje prizadevata kot recimo Ibsen ali Molière, obenem pa, zavedajoč se subjektivnosti lastnega mišljenja, prepuščam drugim drugačno izbiro. Nikakor pa ni mogoče reči (kar pavšalno), da »absurdna literatura« ne prizadeva, da je le shematična itd. Stavek, ki ga bom citiral, se mi zdi najhujša obtožba vsake svobodne umetniške misli: »Mnogo sodobnih pisateljev,« pravi Josip Vidmar, »podlega določenim dnevnim zahtevam, ki jim je geslo angažirana literatura, literatura kot odblesk realnosti, literatura kot odmev časa, dobe ali družbe. Trdno sem prepričan o škodljivosti takšnih zahtev, ki v bistvu samo zamotijo ustvarjalca...« Nadalje pravi isti avtor: »Gesla, ki zahtevajo, naj doba odseva v literaturi na neki nov način, neznan literaturi preteklosti, izzivajo cel kup reči, ki smo jim na žalost priče; iskanje tako imenovane vsebine »našega časa« in aktualnosti za vsako ceno lahko samo zmede in postaja ovira naravni in srečni razvoj sodobne literature.« Iz povedanega sledi očitno nasprotovanje nekonvencionalnim in iščočim težnjam sodobne besedne umetnosti. Ob tem lahko samo ponovi svoje prepričanje, da bodi dobra književnost aktualna, odraz časa in angažirana. Kajti če v družbi zahtevamo lepopumnistvo in umetnost zaradi umetnosti, bomo težko našli razumnega opravičila za njen nadaljnji obstoj. Prav tako je napačen izraz kriza literature, kajti literatura je vedno bila in vedno bo odraz časa in kot taka ne more roditi krize iz sebe, ampak kvečjemu iz časa, iz katerega se navdihuje. Umetnost mora imeti družbeno funkcijo, kajti sicer je ne potrebujemo. Če nam ne pomaga živeti, potem lahko rečemo zbogom. In tu smo spet pri jedru - današnji France Prešeren nam ne bo pomagal živeti na isti način, kot je nekoč pomagal France Prešeren iz Vrbe. Današnji pesnik ali pisatelj bo pomagal družbi na način družbe in na način dobe. Slovenci pa se otresimo našega problema, zagledanega v preteklost, rajši rešujmo svoja intimna vprašanja, pisateljem pa, ki nam ta vprašanja pomagajo reševati, izrecimo priznanje. Strinjal bi se z Arthurjem Millerjem, ki je na vprašanje, kako vplivati na človeško situacijo, in kateri teater (absurdni ali klasični) bo situacijo močneje spreminjal, odgovoril: »Delitev ni važna, važno je oživeti oder, ljudje naj na odru resnično zaživijo!« DIMITRIJ RUPEL 10 MINUT Z MIRO MIHELIČ PEN KONGRES - afirmacija jugoslovanske kulture Iz načrtov in besed je PEN kongres na Bledu postal živa stvarnost. Letoviško mesto si je nadelo poleg navajenega turističnega še svečano lice tu so zastave, veliki panoji, sestanki, zasedanja, tiskovne konference. Med tistimi, ki so največ pripomogli pri organizaciji srečanja publicistov iz vsega sveta, je gotovo Mira Mihelič, predsednica Društva slovenskih književnikov in delegat na kongresu PEN. Ravno se je končala večurna razprava o članstvu Asturije v svetovni pisateljski organizaciji, ko smo jo srečali v avli hotela Park. Zaprosili smo jo za kratek razgovor. - Zanima nas vaše mnenje o dvojnem vplivu o vplivu tukajšnjega kongresa na slovensko literarno ustvarjalnost in narobe - o vplivu slovenske kulture in njenem odmevu v svetu, oziroma skupnosti, kot jo predstavlja združenje klubov PEN. Gre torej za dvojen pomen pomen, ki ga ima kongres za slovensko književnost in pomen Slovencev kot naroda z majhno populacijo in majhno literaturo na svetovno populacijo in svetovno literaturo. - Pomen kongresa je za Slovence zelo velik, je odgovorila Mira Mihelič že dejstvo samo, da je ena najmanjših narodnosti in ena najmanjših literatur na svetu prevzela ogromno nalogo - organizirati doslej, največji PEN kongres (500 pisateljev iz vsega sveta), pomeni izredno uveljavitev. Toda organizacija ni največ letošnje srečanje je tudi utrdilo slovensko književnost kot pojem, odslej eksistira slovenska nacija z večjo življenjsko močjo. Kar se tiče obratnega odnosa, našega pomena za ostale kulture. je najpomembnejše dejstvo, da veliki narodi ob nas doživijo spoznanje, da more majhen narod ravno tako dobro organizirati takšno svetovno srečanje, kot ga morejo oni. Vendar, čeprav je kongres v Sloveniji, je to hkrati jugoslovanski kongres in je ta manifestacija tudi afirmacija jugoslovanske kulture v svetu. Zato ne moremo reči, da postavljamo samo sebe v prvi plan. Očitno je seveda, da svet Slovencev in naše literature ne pozna. Zato je kongres obenem način, da se najprej fizično vsidramo v svetovno kulturno zavest, nato pa se s prevodi (antologijo slovenske proze in poezije) vključimo v nadaljnje uveljavljanje slovenske literature v svetu. - Po mnogih izjavah slovenskih kulturnikov sodim, da obstaja pojav, ki se imenuje slovenski manjvrednostni kompleks. Kaj mislite - ali je PEN kongres potrditev tega kompleksa ali njegova ukinitev? - Brez dvoma ukinja ta kompleks. Počutimo se enakovredni - kar je dokaz, da ima kultura veliko zbliževalno moč. Ali bo PEN kongres kaj vplival na akcije Društva SK v bližnji prihodnosti? - Organizacija PEN ima možnost, da s posredovanjem UNESCA prevaja knjige manjših literatur v svetovne jezike, te knjige nato izidejo pri znanih založbah, kar je zelo važno za njihov prodor. Ker smo se ob kongresu približali forumom, ki odločajo o teh stvareh, je vedno več možnosti za prevajanje naših knjig. Tako je že lani v Oslu generalni sekretar Carver dejal, da so predvideli prevode treh slovenskih romanov. Katera od tém kongresa je po vašem mnenju najbolj aktualna in najbolj zanimiva? - Osrednja téma kongresa je brez dvoma tale: »Kako dandanašnji vpliva pisatelj na stvarnost. Ali ima dolžnost razmišljati o sodobni stvarnosti? Ali je osamljen, če se vanjo ne vključuje?« - In vaše osebno prepričanje? - Pisatelj se mora vključiti v stvarnost, noben beg ni odrešilen. D. R. Arthur Miller, novi predsednik PEN klubov

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.