Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Sinočnja premiera Romeo in Julija

R. Ajlec, Ljubljanski dnevnik, 8. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Sinočnja premiera Romeo in Julija Zahodnonemški skladatelj Boris Blacher je pri nas praktično malo znan; nekoč so izvajali neko njegovo orkestrsko skladbo na koncertu orkestra Slovenske filharmonije, tu in tam se pojavi v radijskem sporedu nekaj njegovih klavirskih skladb, komponiranih v sistemu »variabilnih metrumov« (ta sistem je njegova iznajdba) in to je bilo vse do sinoči, ko nam je ansambel članov opere SNG iz Ljubljane pod vodstvom dirigenta Cirila Cvetka predstavil v prvi jugoslovanski izvedbi Blacherjevo komorno opero »Romeo in Julija«. Režiser in scenograf je bil Hinko Leskovšek, kostumografka Alenka Bartlova, vodja zbora Jože Hanc. Gotovo se nismo imeli še nikoli priložnosti Blacherju tako približati in pogledati v njegovo delavnico kot na tej predstavi. Komponist je živel v tridesetih letih v Nemčiji, bil je pa vendar eden od prav redkih, ki so se drznili hitlerjancem na očeh pisati takšno glasbo, da so jih uvrstili med »prepovedane avtorje« in obsodili na molk. V povojnih letih šele je stopil pred svetovno javnost, zato pa že z določeno izdelanim slogom, nekim odtenkom novega klasicizma, če že hočemo klasificirati. Komorna opera »Romeo in Julija« je iz 1945. leta (tako berem v dostopnih mi priročnikih v nasprotju z navedbo v programskem letaku, češ da je nastala v letu 1949). Komponiral jo je za skrajno skopo pevsko ter instrumentalno zasedbo, prav skladno s tem, da je kot libretist tudi dramsko dogajanje iz Shakespearove predloge skrčil na zgolj najbolj bistvene momente. V vsakem prizoru uporablja strogo omejeno, samo za tisti prizor značilno glasbeno motiviko; glasba pa je pri vsej zunanji skoposti notranje skrajno intenzivna in lahko razumljiva. Kajpak ne gre pri Blacherjevem »Romeu in Juliji« za nobeno v poljudnem pomenu besede hvaležno odrsko delo. Toliko več priznanja zasluži naš ansambel, da se ga je lotil in da se ni ustrašil nemajhnega truda, ki ga je delo terjalo. Izvedba gotovo še ni bila dognana, saj bi bila v nji potrebna večja sproščenost, predvsem pa večja plastičnost, večja drznost glasbenega oblikovanja, bila je pa vendar na visoki ravni. Od nosilcev glavnih vlog je Rudolf Francl edini ustvaril popolnoma harmoničen lik, Zlata Gašperšič pa je bila boljša v petju kot v igri. Jasna Podolšak, Bogdana Stritar, Danilo Merlak, Samo Smerkolj, Marcel Ostaševski so bili drugi pevski solisti, toda važnejši je bil zbor in tudi ta je nastopal v skrajno skrčeni sestavi. Prevod je delo Smiljana Samca. R. AJLEC

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.