Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Kratkometražni film, ozka grla

Matjaž Zajec, TT, 13. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
KRATKOMETRAŽNI FILM, OZKA GRI Letos je republiški sklad za film namenil precejšnja sredstva za snemanje kratkometražnih filmov. Slovenska podjetja za proizvodnjo filmov jih bodo posnela 23. Če vemo, da dobi vsak film iz sklada, ne glede na dolžino in kvaliteto, dva milijona in potem še dodatke za kvaliteto, nam je izračun celotne vsote lahek. Gre torej za precej velika sredstva in prav bi bilo, da bi rezultate lahko tudi videli. Zato je docela upravičeno vprašanje, kdaj bomo videli vse, vsaj slovenske kratkometražnike. Le tako bomo lahko ocenili, ali so bila sredstva ustrezno porabljena. Vsaka umetnost je namenjena ljudem. Škoda, da moramo to tolikokrat znova in znova povedati in napisati. Tudi kratkometražni film je umetnost. Pot kratkega filma od filmskega podjetja do gledalca pa je zelo zapletena. Težko je ugotoviti, kje je tisto ozko grlo, kjer se ustavi. DISTRIBUCIJA IN KINEMATOGRAFSKA PODJETJA Kratki filmi napravijo isto pot kot celovečerni. Od proizvajalca jih kupi distributer in priključi k celovečernemu filmu po lastni presoji. Ta presoja temelji največkrat na dolžini trajanja in le redkokdaj na umetniških kriterijih, ki upoštevajo sorodnost tem in žanra obeh filmov. Tako sestavljen program dobi potem kinematograf. Tu se kratki film navadno izgubi. Ekonomski interesi, predvajanje reklam, velikokrat tudi neodgovornost osebja — vse to je najčešće krivo, da kratki film izpade iz sporeda. Na ljubljanskem kinematografskem podjetju so mi sicer zatrdili, da so s tako prakso prekinili, kratki filmi pa so še vedno redkost na naših platnih, češ da veliko kratkih filmov gledalci izžvižgajo. Tega opravičila ne moremo sprejeti, poleg ekonomske funkcije imajo kinematografi tudi vzgojno, in te ne bodo opravljali, če bodo filme umikali s programa. Rešitev takega stanja ni težka. Distribucije morajo imeti boljšo programsko politiko. Zavedati se morajo, da so za posamezne republike zanimivi v prvi vrsti pri njih izdelani filmi in nagrajeni filmi s festivalov. Teh pa vidimo zelo malo. Če imajo distribucije licenco tudi v republikah, od katerih so filme odkupile, potem morajo poskrbeti, da svoje filme tam tudi najprej vidijo. V kinematografih je treba poostriti kontrolo. V časopisne filmske programe je treba najaviti poleg naslova glavnega filma tudi naslov kratkega, ki mu pripada. Gledalci bodo tako vedeli, kaj je na sporedu in kaj si lahko ogledajo za svoj denar. To bo prispevalo tudi k afirmaciji kratkega filma kot žanra, ki ga naši filmski gledalci vse premalo poznajo in cenijo. Kratki film ne sme biti zgolj šola in »milostno delo« za mlade in malo starejše režiserje, ki jim niso dali snemati celovečernega filma: biti mora filmska zvrst, ki ima svoje zakonitosti in lepote, prav tako kot novela ali črtica v literaturi. Končno pa je treba tudi gledalce navajati in vzgajati za gledanje kratkih filmov, toda vzgajali ne bomo tako, da bomo kratke filme zaradi njihovega žvižganja vzeli s programa. TELEVIZIJA — MOŽNOST ZA KRATKOMETRAŽNIKE Mali ekran, pri nas še zelo eksperimentalen, je zelo primeren za prikazovanje kratkih filmov. Zakaj? Kratkometražnik je, pri današnjem nezanimanju za to zvrst, nekomercialen. To je menda znano tako proizvajalcem kot distributerjem in končno tudi upravam kinematografov. Z njegovimi petimi do petnajstimi minutami trajanja ga je zelo težko, tako časovno, kot tudi vsebinsko prilepiti k celovečernemu filmu. Tudi revije kratkega filma se do sedaj niso posebno obnesle in so bile slabo obiskane. Kam torej s kratkometražnikom? Gledalce je treba vzgojiti, tudi petnajst minut mora gledalcu povedati avtorjevo idejo. Vzgaja pa se z gledanjem filmov. Spomnimo se pavz, testov z glasbo, slabih tujih kratkih filmov, ki jih gledamo na televizijskih zaslonih. Kratki serijski igrani filmi, dokumentarci, reportaže so pri televizijskih gledalcih zelo priljubljeni. Mnoge televizijske filme in odmore bi lahko nadomestili domači kratki filmi, ki so brez dvoma cenejši. O tej možnosti so na televiziji že premišljevali. Že jeseni bodo vsakih štirinajst dni predvajali domač kratki film. Morda bi jih lahko tudi pogosteje? Distribucijsko podjetje bo moralo v marsičem popustiti. Verjetno kratkim filmom ne bodo postavili nizke cene. Po mnenju distributerjev kratki film preneha biti aktualen in za predvajanje po kinematografih interesanten brž ko je predvajan na televiziji. Veliko ljudi ga je že videlo in bodo zato menda manj hodili gledat filme. Zaenkrat je ta bojazen neutemeljena. Kratki filmi so do sedaj le mašilo, privesek k celovečernim filmom. Kot take jih gledalci tudi gledajo. Dokler se ne uvede enakopraven status celovečernega in kratkega filma v kinematografu, toliko časa ni bati, da gledalci zaradi predvajanja kratkih filmov na televiziji ne bodo zahajali v kino. ZAMUJENA PRILOŽNOST Letos je republiški odbor Zveze organizacij kulturno-prosvetnih organiziral projekcije osmih novejših slovenskih kratkometražnih filmov v tridesetih kinematografih po Sloveniji. Na vsaki predstavi bi ustvarjalci filmov govorili o svojem delu, tiskan pa bi bil tudi umetniški list. To je bilo obdobje pred Beograjskim festivalom kratkega filma in Viba film je dva dni pred pričetkom »turneje« zaradi objektivnih okoliščin svojo udeležbo odpovedal (pomanjkanje kopij filmov, bližajoči se beograjski festival in končno spet distributer). Mnogo truda in pričakovanja je bilo torej zaman. Priložnost pa le ni zamujena. Vibinim filmom lahko priključimo še nove, distributer Vibinih filmov Morava pa bo morda le pristal na predvajanja, ki nimajo komercialnega značaja, temveč le propagandni in predvsem vzgojni, kar je poglavitno. Seveda pa je usoda teh predvajanj odvisna tudi od dobre volje Vibe filma, ki bo brez dvoma pristal v to zanj propagandno akcijo. PABERKI O mladih ljudeh pripoveduje angleški film Dve levi nogi, ki ga je režiral Roy Baker. Devetnajstletni junak, ki ga igra Michael Crawford, se zaplete v ljubezen s starejšo natakarico (Nyree Dawn Porter), ki je precej bolj izkušena od njega. Vse se srečno konča, nesrečni zaljubljenec se končno le poroči z ljubkim dekletom svojih let, Beth (Julia Foster). Noel Coward, angleški režiser in scenarist, bo prvič poskusil srečo tudi kot igralec. Poleg sira Oliviera bo nastopil pred kamero v Premingerjevem filmu »Bunny Lake je pogrešan«. Anatole Litvak, znani ameriški režiser, bo posnel bestseller Hansa Helmuta Kirsta »Noč generalov«, in sicer v proizvodnji Sama Spiegla. Film bodo snemali v Nemčiji, Franciji in na Poljskem. MATJAŽ ZAJEC

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-07-4201-4300_4142
Javi napako na oder@slogi.si.