Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Iz dnevnika-10. VII. 1965

Josip Vidmar, Delo, 10. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Josip Vidmar Iz dnevnika-10. VII. 1965 Odkar sem se v prvih letih po svetovni vojni 1914-18 seznanil s tako imenovano abstraktno umetnostjo, ki sem jo nato srečeval vsa leta pred drugo svetovno vojno, zlasti pa po nji, se nisem mogel sprijazniti z njo, čeprav sem prebiral izjave in izpovedi njenih izvajalcev in seveda tudi kritike, posvečene delom te vrste. In ko sem te dni pregledoval razstavo ljubljanskega grafičnega bienala, se mi je obujalo vse, kar sem preživljal na toliko in toliko razstavah doma in na tujem vse od razstave Berlinskega Sturma in od kolektivne razstave celotnega dela začetnika te smeri Kandinskega, organizirane pred malodane štiridesetimi leti v Münchenu, se pravi začudenje, nezaupljivo prizadevanje, da bi vendarle prodrl v smisel tega, kar gledam in kar mi nekdo razkazuje kot nekaj, kar naj ne bi bilo samo dekoracija ali nekaj podobnega, temveč naj bi bilo kratko malo umetnost. Razumljivo je, da me to pregledovanje ne le ni zadovoljilo, marveč je povzročilo v meni poleg začudenja in nezadovoljnosti tudi neko potrtost, kajti imel sem pred seboj zbirko 398 grafičnih likovnikov, 1041 listov, kar pomeni grafično produkcijo 47 dežel ali skratka celega sveta. In ta zbirka mi o današnjem stanju likovne umetnosti ni govorila nič tolažljivega. Med deli te zbirke so taka, ki upodabljajo predmete ali bitja v porazni manjšini. Izgubljajo se v morju abstraktnih podob, ki predstavljajo od geometričnih likov do popolnoma fantazijskih teles in od snopov ter mrež, linij in ploskev do dinamičnih vozlov cele kopice likovnih elementov, sestavljenih v nejasne in nerazumljive kombinacije ali kompozicije. Zato se mi zdi, da se ob tej razstavljeni zbirki upravičeno omejujem na to večino, to je na dela abstraktne smeri, o katerih si bom, kakor že tolikokrat, skušal priti do take ali drugačne jasnosti. Pri tem prizadevanju se mi zdi prav, opreti se na ustvarjalce same, na njihove izjave, pa naj bodo še tako skromne. Seveda ustvarjalci ne govore o svojih delih, vendar jim dajejo take ali drugačne naslove, ki predstavljajo sicer skop komentar, dajejo pa vendarle napotke za razumevanje njihovih izdelkov in neko razliko o vsebini, ki jo vidijo v svojih delih. Nekateri pripadniki brezpredmetne smeri se zavedajo gole dekorativnosti, svoje artistične dejavnosti in naslavljajo svoja dela kratkomalo z izrazi, kakor so: kompozicija, svilotisk, jedkanica in podobno. Reči je tudi, da so nekatere njihove dekoracije v resnici zelo okusne in lepe, seveda lepe v preprostejšem smislu, kajti z resnično likovno umetnostjo v bistvu nimajo globlje sorodnosti in je, kakor bomo še videli, ne morejo imeti. Toda taki skromni delavci so vendarle redki med njimi. Ideologi te smeri že dolgo z velikimi besedami oznanjajo in povzdigujejo to novo umetnost kot nadaljevanje stvarniškega dela narave same, kot izumljanje in realiziranje povsem novih oblik, kot krono vse likovne tvornosti. A če človek preskoči razne metamorfoze, ki jih je preživljala ta umetnost, mora ugotoviti, da so mnogi izmed njenih svečenikov končali in da končujejo pri kopiranju zanimivejših madežev na starih zidovih, sledov vsakršne plesni ali pa, kar je v načelu isto, pri slikarskem podajanju starodavnih rokopisnih listin. Vse to je kajpada znak nekakšne kapitulacije in odstopa od tiste velike stvarniške abstraktnosti, kakor je kajpada hkrati daleč od umetnosti, ki bi imela globljo človeško vsebino. Kljub vsemu temu se ven likovnikov te smeri živi v svojevrstni zamaknjenosti v omenjena velika gesla in izdelujejo slike in grafike, ki imajo smisel in vsebino, ali ki naj bi imele smisel in vsebino, kakršna se izraža v njihovih naslovih. Te si je vredno ogledati. Naštel jih bom zelo presejane, kajti njihovo število je ogromno. Oglejmo si, kakšne napotke za razumevanje del nam dajejo: Osnovni ton, Trepetajoče strukture, Harmonični tresljaji, Leteče oblike, Vrtoglavost, Rumena fuga, Občutek dolgočasja, Togotljiva. Toda to je šele začetek. Globlje v skrivnost te umetnosti nas vodijo takile naslovi: Upanje v zarjo, Preizkušanje situacije, Noč posluša, Pozabljen čas, Določena količina, Mestna občina. Res je, da smo v zvezi s tako ali drugačno umetnostjo današnjega časa vajeni marsičesa, toda kdo si more pri teh naslovih predstavljati likovne upodobitve smisla, ki naj bi tičal v njih. Seveda se naša pot v globino tukaj še ne sme ustaviti. Stopimo tedaj naprej. Naleteli bomo na kategorijo naslovov, ki so resnično presenetljivi celo danes: Notranjost stroja, Noč vode, Razigran prostor, Semantična risba, Zvarjeno modro, Prostori časa, Soteske vetra, Okupirana svoboda. Končno se seznanimo še z zadnjo skupino naslovov, ki nam odkriva najvišje stvarniške ambicije te umetnosti: Naše stoletje, Zgodovina narave, Državljanski duh, Planetna folklora, Vsemir, Vsemirska gibanja, Neizmernost in rdeče. Struktura vode, Načrt za trinoga, ki se imenuje slon, Razporeditev oblik v času, Veter, ujetnik prostora, in še kaj podobnega, kar vse predstavlja včasih velike, včasih čudaške, vedno pa neizpolnjene obete. Človek prebira te naslove, ki bi jih bilo treba jemati resno. In vendar je vse to ali namerna zmeda in absurd, ali težka zabloda ali neokusno pleteničenje ali vse hkrati. In če vzporejamo te naslove z likovnimi izdelki, katerim so dani, le pri izredno majhnem številu listov najdemo tako ali drugačno zvezo med naslovom in likovno vsebino. Kako naj tedaj sprejemam taka dela in kaj naj ob njih doživljam? Likovna umetnost pa vendarle razpolaga z močnimi izraznimi sredstvi, z lučjo in temo, z vso nepregledno skalo barv in z neomejenim številom linearnih ploskovnih in telesnih oblik, s katerimi predstavlja, kar hoče podati. Podati pa hoče kakor vsaka umetnost - življenje, življenje človeka, živali, pokrajine, rastlin, ali vsaj sledove življenja na snovi, v kateri poteka. Življenja? Vse, kar je v človeku, je iz življenja, za življenje, in moči, ki so v njem zlasti najsubtilnejše in najvišje, nikakor ne morejo priti do izraza, razen v srečanju z življenjem. Samo tu lahko slikar izživi vso globino in intenzivnost svojega instinkta, samo tu lahko pridejo do izraza njegove notranje dimenzije, se lahko pokaže prodornost njegovega pogleda, bogastvo njegove fantazije in veličina čustva, s kakršnim sprejema svet in življenje ter jima v povračilo za njuno lepoto daje svojo vsebino in svojo lepoto. In samo ob delu, ki je plod takega srečanja in stvarniškega spopada med življenjem in umetnikom, doživlja gledalec očaranost in zavzetje. Kakšne so možnosti brezpredmetnega, abstraktnega slikarstva? Kako in ob čem naj se tukaj izživljata komplicirana umetniška osebnost in njen odnos do življenja? Vsa ta umetnost se sklicuje na to, da je veren odraz svojega časa. Sklicuje se na moderno fiziko in na našo vednost o atomih. Toda ali ni ravno ta umetnost zatajila v svojem stvarstvu neke dimenzije, ki jo po Einsteinu imenujemo četrto dimenzijo ali čas? Čas pa se v likovni umetnosti lahko izraža samo z življenjem. Pri tem razmišljanju sem se ozrl po pomoči. Iskal sem jo pri teoretikih in zagovornikih te umetnosti. Eden izmed vidnejših mojstrov te problematike je pri nas O. Bihalji-Merin. Potegnil sem iz svojega arhiva njegov članek, objavljen v Naših razgledih 22. VII. 1961. Tam sem takoj v uvodu naletel na naslednjo misel: »Abstraktna umetnost je umetnost našega časa, kakor ponikanje v svet atomov in vsemirski poleti. Paralele sprememb v naravoslovni znanstveni misli so metamorfoze umetnosti.« Zgubljen pred tem širnim vidikom, sem iskal dalje, in sem bral. »V svetu in med nami so slikarji, ki skušajo poiskati in prikazati bistvo tvarne praosnove.« Nekateri da so »odprli podzemske jame, v katerih skrito počiva pokopani čas«. Neki slikar prodira po njegovem »pod kožo stvari in razkriva rudnike materije«. Nekatere lastnosti nekih slik »spominjajo na porodne bolečine, na nastajanje in izginevanje materije«. Spet drugi slikar je začutil »čustvo podzemne povezanosti s prirojenimi ritmi in barvami domačih tal«. Neka slikarica oblikuje »izbočene površine, ki se zde razrite in razrvane od nagonov in sposobnosti doživljanja«. Tu se srečujemo »z videnjem notranjosti, materije«, z »odtujenimi halucinatoričnimi barvnimi glasovi, ki nas včasih uspavajo kot v nekakšno sladko narkozo«, z »zelenkasto-rumenim sijem Erosove fluidne igre«, in še z »notranjo močjo izžarevanja vsega obstoječega«. Prebral sem to in reči moram, da se moja vera v abstraktno umetnost spričo tega oznanjevalca ni utrdila. O. Bihalji-Merin pa nikakor ni osamljen, niti ne pri nas na Slovenskem. Prostor mi ne dopušča, da bi navajal nekatere naše likovne kritike, ki pišejo o istem predmetu z nekoliko skromnejšo inspiracijo podobne besede, besede, besede. Toda v katalogu te razstave stoji v zaključnem delu članek Zorana Kržišnika o Berniku. Zatekel sem se k temu. Ko sem v njem spočetka zvedel za presenetljivo novico, da je »vsak Bernikov grafični list v bistvu končan že pred tem, ko potegne umetnik prvo črto«, sem se s Kržišnikom napotil po vibi ali vibah slikarjevega umetniškega razvoja, od njegovega figurativnega obdobja, preko »prvega revolta« v »tematiko kamnolomov, nomadskih taborišč (zaradi tradicije z zemljo zraslega slovenskega slikarstva), zidov« ali v »iskanju izgubljene nedolžnosti«. Nato sem izvedel, kako je prišel J. Bernik v iskanju neke bogvedi čému enake čistosti k »magmi, k materiji sami«; »do pogleda v kotel narave, koder se v skrivnostnem objemu spočenjajo minerali in kristali«... A glejte, ponoven »revolt«! Zaradi tega zaseki v magmo, trganje robov, prebadanje magme, kar vse ni nič drugega kakor »vdor dejavno zavestnega v svet materije«. Potem spet po silnih zavojih k prvi črki in nato naglo v zadnjo fazo k pismu, sporočilu, zakonu ali z drugo besedo h kopiranju starih dokumentov, ki je »še eno domiselno sredstvo za premagovanje časovnih in prostorskih distanc«, kajti Bernik »je otrok sedanjosti, časa, ko je tehnika sestavni del vsega človeškega življenja,« itd. itd. Vsekakor zelo spodbuden umetniški spoznavni in moralni razvoj. Privedel pa je do ničesar. Vrhu tega nam je Z. Kržišnik popolnoma pozabil povedati, kako so bili pri tem slikarju z resnično lepim barvnim okusom ti kamnolomi, razpadajoči zidovi in magme stvar mode, ne pa iskanja, ki bi ga bilo vodilo strogo in zbrano umetniško prizadevanje. Če nas ne bi odvračala od sebe abstraktna umetnost sama, bi nas moralo odvrniti od nje pisanje teoretikov, kakršna sta O. Bihalji-Merin in Zoran Kržišnik, ki se nikakor bistveno ne razlikujeta od svojih inozemskih tovarišev. MARION GILBERT (Kanada): TOGOTLJIVA In vendar je umetnostna kritika odgovorno delo; odgovorno delo je tudi kritika in razlaga te umetnosti pred ljudmi in pred avtorji. Bil bi čas, da bi o nji zvedeli kaj resnično premišljenega in poučnega. Vse premišljanje o nji mi govori, da je ta smer umetniško brezupna. Nepojmljivo mi je, kako naj bi bilo mogoče brez predmeta, se pravi brez življenja, izražati globljo osebno naravo. Dalje, vsa ta umetnost se ukvarja z abstrakcijami. Abstrakcije so posplošitve, umetnost pa se od nekdaj vsa ukvarja izključno z individualnimi pojavi. Ali more priti tu do izjem? In če se razgledujem po delih teh likovnikov, se mi pogosto vsiljuje misel, da to seveda niso in ne morejo biti umetnine, da pa so morda posamezni listi te abstraktne smeri kakor posamezni akordi neke skladbe posebne vrste, skladbe, ki bo morda nekoč v bodočnosti z barvami in oblikami in z njihovimi metamorfozami uprizarjala neko posebno glasbo, izvajano na še neizumljenih inštrumentih. Toda akord ni glasba in ni umetnost.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-07-4201-4300_4175-4176
Javi napako na oder@slogi.si.