Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Na prehodu v novo desetletje

Lojze Kante, Delo, 8. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Na prehodu v novo desetletje Goriško gledališče stalno obiskuje nad 50 krajev na Primorskem Po mnogih resničnih in namišljenih problemih, ki so se vlekli iz leta v leto, je Goriško gledališče z uprizoritvijo Machiavellijeve Mandragole in klubskim večerom, na katerem so najbolj vneti ljubitelji odrske umetnosti ocenjevali dosedanji repertoar in spodbujali programsko usmerjenost za naprej, te dni zaključilo svojo deseto sezono. Več razlogov narekuje, da se ob tem za kolektiv pomembnem in za javnost zanimivem jubileju nekoliko zadržimo. Deset let dejavnosti neke ustanove, ki je ni nihče posebno pestoval, je pač dokaz njene volje do življenja in dokaz trdoživosti, hkrati pa tudi obveza, da si ob prehodu v novo desetletje začrta tako v programskem kot organizacijskem pogledu jasne perspektive. Svoje dosedanje življenje je Goriško gledališče opravičilo bolj kot z estetsko in spoznavno usmerjenostjo s prosvetno vzgojno aktivnostjo. Ob ustanovitvi pred desetimi leti je bilo namreč zamišljeno kot občinska ustanova, ki naj bi razen Nove Gorice stalno obiskovala vsa večja središča v občini ter tako prispevala svoj delež h kulturnemu osveščanju občanov. V nekaj letih je začetni namen popolnoma opravičilo, ga delno preraslo in razširilo svojo dejavnost prek občinskih meja. Skromna materialna osnova in majhnost ansambla — okoli pet poklicnih igralcev ter največ do deset amaterjev — ves čas onemogočata, da bi postavljalo na oder tehnično zahtevnejšo dramatiko. In tako je vodstvo prisiljeno iz sezone v sezono izbirati med klasiki, lahkotnejšimi pisci in sodobnimi dramatiki taka dela, ki ne zahtevajo velike zasedbe in drage tehnike ter so predvsem lahko prenosljiva. Pa vendar je treba priznati, da so primorski ljubitelji odrske umetnosti prek Goriškega gledališča spoznali med drugimi pomembnejšimi dramatiki Strindberga, Molièra, Čehova in pa zlasti našega Cankarja. Igralski kolektiv je rasel in se razvijal ob režiserjih Molke, Košaka, Sancina in drugih. In če smo že omenili nekatere klasike, zakaj ne bi poudarili še drznosti ansambla, ki se je lotil krstnih predstav nekaterih del Črnogorca Perovića in našega Grabnarja, ter se prav sedaj angažira pri uprizoritvi Candonijeve igre Eva se bo rodila jutri, s katero želi nadaljevati zdrava prizadevanja pri vzpostavljanju mostu k romanskemu dramskemu ustvarjanju. Naj povemo nekaj številk iz desetletne dejavnosti gledališča. Ansambel obiskuje stalno nad 50 krajev v osmih od desetih občin na Primorskem. Pripravil je 53 premier in nad 800 predstav, ki si jih je ogledalo več kakor 23.000 ljudi. Zadnja leta je dosegel ob uprizoritvi pet do sedem del. Globalno vzeto si je v povprečju ogledal do sedaj vsak Primorec po več kot eno predstavo. Dosedanja aktivnost obvezuje ansambel Goriškega gledališča tudi za naprej, posebno še, ker mu nekatera znamenja obetajo boljše materialne in tehnične perspektive. Odnos občinske skupščine do te ustanove se je zadnja leta že dovolj spremenil in prav zdaj resno razmišljajo o tem, da bi v doglednem času zgradili sodoben kulturni dom ter vanj preselili gledališče iz tehnično in funkcionalno neustrezne stavbe. Stopnja razvoja, ki jo je Goriško gledališče doseglo s svojo kvaliteto in vsidranostjo na Primorskem v desetletnem obdobju, narekuje prizadevanja, da bi zainteresiralo vse primorske občine za prevzem soustanoviteljskih pravic. To bi vsekakor bilo pametneje kakor pa razmišljanje nekaterih ljudsko prosvetnih optimistov o novem poklicnem ansamblu ob morju, za katerega ni ne materialnih ne kadrovskih in ne drugih pogojev. Primorska je urbanistično za gledališko dejavnost zelo nehvaležna. Dva centra z nekaj nad 10.000 prebivalci si prav gotovo ne moreta privoščiti vsak svoje poklicno gledališče. S tem da bi prevzelo ustanoviteljske pravice in materialne obveznosti do gledališča več občin, bi nastale objektivne možnosti za še več predstav in stalnejša gostovanja. Obenem pa bi tudi Nova Gorica s sprostitvijo dela sredstev, ki jih namenja za to dejavnost, lahko kdaj pa kdaj povabila v gostovanje tudi ljubljanska gledališča, kakor to delajo celo materialno mnogo bolj siromašne občine na Primorskem. Sedaj so v Novo Gorico v glavnem zaradi pomanjkanja sredstev vrata tujim ansamblom skoraj hermetično zaprta. To pa prav gotovo ni pametno. In slednjič bi z medobčinskim financiranjem imelo vodstvo gledališča nekoliko bolj proste roke pri oblikovanju repertoarne politike. S prodajanjem vsake predstave posebej je precej navezano na okus tistega, ki jih kupuje, medtem ko bi s posredovanjem celotnega sezonskega programa lahko svobodneje odločalo o tem, kaj bo uprizarjalo. LOJZE KANTE

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.