Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Vtisi s festivala v Krakovu

Marijan Tršar, Naši razgledi, 10. 7. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Vtisi s festivala v Krakovu V dneh od 5. do 12. junija je bil v Krakovu II. mednarodni festival kratkih filmov. Trije dnevi so bili posvečeni filmom o umetnosti. Program je bil zelo zgoščen, ni manjkalo projekcij filmov ob istem času na različnih krajih, zato sem sledil predvsem filmom, ki so se lotevali umetniških stvaritev. S kratkimi stenogrami iz svoje beležnice bi želel posredovati svoje vtise, opazovanja in spoznanja. Prvič na Dunaju. Dež sadistično droban: meja med biti in ne biti je vselej bližnja tragiki. Poteptan si, želiš si sonca ali vsaj plohe. Dunaj siv. Ogleduješ se za črnimi zastavami, ki so Krpanu naznanjale smrt cesarjevega sina toda Krpan se pelje danes na tramvaju in se ne meni za rdeče plakate: reklama za kandidate obeh strank. In niti za čare romunske lepotice v mrežasti kopalni obleki, ki mu ponuja Mamajo in še kaj. Tale dolgovaška »Prinz Eugen Strasse« res ne premore drugega kot srečno usmerjenost: ne pusti ti, da bi zablodil. Na koncu te pripelje do spomenika ruskim vojakom - osvoboditeljem Dunaja: hvaležnost in občudovanje junaštva, pa slaba volja ob nemogoči likovni rešitvi. Prvič pred cerkvijo Sv. Stefana. Spomini so mogočnejši kot resničnost. Tudi tokrat me je zmotila želja za bistvenim, primarnim, polnoplastičnim: rad bi jo videl oblito s cementom ali celo s čokolado, samo da bi izginili brezštevilni nadevki, prizidki, fiale, tatermani, baldahini, stebričje. Potlej bi se manj sramovala nage gmote, ki jo dela mogočno. Morebiti bi nehali brkljati po njej kamnoseki in tehnologi saj ogromni razčlenjeni organizem tako prehitro odmira v svojih slabo krvljenih viticah. Misel: prvinsko in hkrati najčistejše likovno učinkuje masa, potem šele kristalna oblika in proporci. Ne, to je le ena plat umetniške medalje - zakaj nas potlej tako prevzame Miheličeva fantastična čipka? Spoznanje: ni meja v izrazih, ni plemenitih in manjvrednih slogov, so le pogojenosti, pretehtanost razmerij, moč in čistost izpovedi, iskrenost kreacije. Sv. Stefan je lep tak kot je in tak kot si ga želiš v domišljiji dvajsetega stoletja. Toda naj mu za vraga nehajo zamenjavati, vsajati ven in ven nove svečnike kakor sitni mežnarji, ki imajo časa na pretek in hudo ženo doma. Prvič s Čehi: v kolodvorski čakalnici si hladi razgrete podplate češki pevski zbor, ki se vrača s turneje po Avstriji. Noč prekriva češko planoto, predjutranji mrak ravnino do Katovic. In hkrati bledeče postave iz otroških spominov: Kmitica, Bochuna, Zaglobo, pana Wolodjewskega, Hmielnickega. Zato pa prebudi pana Tadeusza iz spanja sonce na spomeniku Mickiewicza. Sem v srcu Krakova in to pomeni veliko: to mesto pozna plemenitost oblik, globino misli, pieteto in ponos slavne preteklosti. Marijina cerkev, Suknienice, Wavel, Jagelonska univerza in še sto takih; enakovrednih, čeprav manj propagiranih spomenikov poljskega duha in kreativnosti. V vseh knjigah o umetnosti sem bral o Weitu Stossu, poljski prijatelji mi ga poslovanijo v Vita Stwosza. Z občutkom ponosa stojim pred njegovim razkošnim oltarjem. Bogastvo katedrale je nepopisno. Kipar je kljub svoji genialni kreaciji le delček neznanskega odličja, le regio posebne strukture v panorami bleščav barvnih oken, spletju rebres, stebričja, v pisanosti sten in temačnih poudarkov kapel, oltarjev in orgel. Kako do mrvice je znala gotska arhitektura izničiti človeka, ki si je usodil pod njene oboke. Se klečanje je v njej sakrileg - proskinezis bi bil edini primerni način počastitve Gospoda boga, ki se iskri v neštetih plamenčkih sveč; ki mrlí v dušici večne lučke, ki nedoločno preti iz somračnih hiš, obhodov spovednic. »Ali niso lepi« mi kaže mlado dekle v duhu kličem jo Rusalka! bele platnene čevlje. »So iz Jugoslavije!«. Spraševanje, primerjanje dinarjev s kronami. »Pri nas Ostravi je dvajset tisoč prošenj za potovanje v Jugoslavijo!« Vsi kajpak ne bodo mogli že letos videti Adrije. Pa drugo leto. Ali tretje. Samo da je upanje. Življenjski mozaik je mogoč le iz kamenčkov upanja, upanja iz dneva v dan. Na svidenje, Rusalka! Nasvidenje ob našem plavem morju! Struktura na strukturo; horror vaccui; pleonazem oblik, tekstur, barv ali nisem to nedavno postavljal za primer zgrešenosti, neobčutljivosti za mero in red kompozicije? Kaj vraga se je zgodilo tu, da me ne moti množica Stwoszovih kipov na tapeti vitrailov? Ali je čistost slogov res zmožna združiti nezdružljivo? Opravičiti in uravnovesiti spodrske? Kako nevarno je posploševati, delati prehitre zaključke! Sicer pa ali nimamo primera take stilne in strukturne simbioze v naši gosteški cerkvici? Arhitektura, zlati oltar, slovenski barvni, plastično poudarjeni strop, furlanskantska šola na zidovih pa še zapozneli kmečki kor z orglami in vendar povsod vonj celovitosti. Drug drugemu priznavajo ceno avtohtone umetnine, ki je ni mogoče ponižati v sužnja, ne v lakaja. Slovesna otvoritev v Jagelonski univerzi. V Collegium Maius. Sedimo v nekakšnih korarskih klopeh, katerih cene se ne bi upal izreči na glas, toliko umetelnega rezljanja so jim privoščili. Držimo se nadvse resno, a pravzaprav čisto brez potrebe: mračna brkatobradata lica zro na nas is sten nadvse častitljivo; s tremi nepremičnimi točkami so trdneje fiksirana v okolje in v življenje, kot kateri koli revež iz stoletja relativne teorije. Predsednik filmske sekcije Unesca živahni Italijan prof. Enrico Fulchignoni briljira z retoriko in s pobliski. Njegovi poljski kolegi so diplomatsko nerazvozljivi, a nadvse prijazni; odtenki slovanske variante »keep smilling«. Povsod menjava senc in svetlob, nenadnih snopov luči iz reflektorjev; brnenje kamer. Kup nepotrebnih potrebnosti. Toda bodimo pravični: edini, ki drži v šahu otrdele potentate na stoletnih platnih, je mehko pogrkujoči glas japonskega filmskega kritika, ki v težko razumljivi intonaciji angleščine govori o filmskih ciljih in prizadevanjih dežele vzhajajočega sonca. Ogled muzeja, pravzaprav sosednjih soban. Čudno, pomisliš, da celo te, na vizualne efekte uperjene filmske ljudi najmočnejše pritegne nekakšna zmes citer, klavirja in orgel, ki avtomatično odigrava prijetno melodijo. Muzej je muzej, lahko se ga lotiš pikolovsko ali pa ti služi le za sprehod skozi dežele občutij, sinestezij in analogij: za polurni oddih čez in čez dovolj. Vendar nisem pozabil, kako sem bil vesel stare poljske skrinje, poslikane z malone enakimi rožastimi ornamenti kot naše po gorenjskih hišah. Pa tudi »kmečki barok« omar, postelj in stolov je moč no podoben našemu v obliki in barvi. Le modrine je pri nas povsod več kaj čudnega, saj prisegamo nanjo ob Savi, morju in zastavi. O stvareh, ki premorejo trdne, že preizkušene korenine, je lahko razglabljati ali sta se njihova pomembnost in veljava dvignili ali padli. Festival v Krakovu pa je komaj drugi po vrsti in bilo bi hudo tvegano poskušati s kakršnimi koli primerjavami v preteklosti. Vsekakor je ta zvrst filmskega angažiranja precej nova, bolje rečeno, tako mednarodno srečanje režiserjev, kritikov, cineastov in umetnostnih ljubiteljev izdihava vonj sveže zaorane ledine. In razumljivo ne manjka začetniških zagnanosti, neizbrušenih pojmov, neizkristaliziranih terminov. Prav te je menda hotel spraviti na skupni imenovalec krakovski seminar, ki je živahno in prizadeto sledil dopoldanskim ter popoldanskim projekcijam filmov. Ker nisem »filmski človek« in se ne čutim poklican soditi o filmski umetnosti, sem se skušal omejiti le na probleme, ki zadevajo likovno plat te iz dneva v dan bolj pogoste simbioze obeh umetnostnih sorodnikov. Je zavzemalo za združitev obeh skrajnosti filmske vzgoje občinstva. Razširjene možnosti komunikacij med ljudmi zahtevajo angažiranje vseh, katerih delo se na ta ali oni način približuje umetnosti. Posebno važni so centri umetnosti, galerije, muzeji, šola. Unesco bo le glava brez rok, če ne bomo oživeli samostojnih nacionalnih centrov, ki bodo v svojih okvirih ustvarjali kreativno vzdušje pa tudi gmotne možnosti za tovrstno filmsko dejavnost. Brez dvoma je prav, da pridemo na čisto glede profilov, ki naj bi ga imela ta filmska zvrst. Toda nisem bil edini, ki si je želel bolj stvarnih, bolj konkretnih debat. Predvsem mi je kot slikarju bila pred očmi nujnost razmejitve obeh umetniških kreacij. Vprašanja: do kod sme poseči režiserjeva ustvarjalna volja v umetnino likovnega umetnika; kakšne so kvalitetne spremembe kreiranih likov, če si z njimi privošči režiser najrazličnejša gibanja, vrtenja, izseke in povečave; kako danes v dobi strukturizma uporabiti ta izrazni element, ki pridobi novo poanto v filmskem premikanju; vprašanje vernosti barve od blizu in daleč, saj vsi vemo, da je naše oko prilagodljivejše, kar zadeva daljavo gledanja kot filmska kamera, vprašanja, kako adekvatno prenašati ritem slike v filmsko govorico; in ne nazadnje, ali niso režiserjevi izseki slike moteče poseganje v celovitost umetnikove likovne kreacije, saj nam dostikrat ustvarijo občutek, ki je nasproten umetnikovi izpovedi. Zazvoni telefon v trenutku, ko si skušam z vodo pregnati mačka po neprespani noči na vlaku. »Torej ste prišli,« pravi nekdo iz jugoslovanske delegacije. »Ali je Ristić v vašem hotelu? Moramo se sestati in dogovoriti. Počakajte me! Pridem v petih, šestih minutah!« Čakam pol ure, potem odidem v biro za tisk. In kot zakleto: vse dni nisem srečal niti enega našega delegata. Smo sedeli zmerom na različnih seminarjih in projekcijah? Se nismo spoznali? Škoda, da se ljudje ne spoznamo že po nosu! Treba bi bilo ustanoviti posebne študijske skupine za razglabljanje o določenem problemu; v njih bi sodelovali vsi, ki bi jih obravnavana problematika zanimala. Res naša doba na vseh koncih in krajih poudarja sintezo - to je postavil za omen stoletja tudi profesor Fulchignoni - toda zaradi tega ne smemo zanemarjati analize tam, kjer je še nismo opravili, kjer je potrebna. Ta filmska zvrst, ki je komajda zaživela, se dosedaj ne more pohvaliti z dokončno preciziranimi pojmi, hotenji in razmejitvami. Neprestano prihaja do spopadov, do krnitev ene ali druge umetniške volje: ali do zanikovanja avtohtonosti likovnega dela ali do omejevanja filmske kreacije. Čeprav so poglavitne sestavine filma »slike, ki se premikajo«, premore film posebno življenje, urejevano s posebnimi komponenti: naš seminar je posvečen stvariteljskim manifestacijam filma, posebej pa naj bi se poskrbelo tudi za spremljajočo pasivno reakcijo občinstva. Vsekakor bi kazalo načeti tudi vprašanje reakcijo gledalcev ob gledanem filmu, študij bi po njenem preiskovala in registrirala pozitivne in kvarne učinke filma, iskala boljše variante, opozarjala na nevarnosti, ki se skrivajo v slabem filmu. Vse lepo in prav, toda hkrati smo pritrdili mnenju predsednika, da bi se s tako problematiko seminarji prehudo razširili. Treba bi bilo ustanoviti posebne komisije, saj gre za dve različni komponenti. Če si torej vzame za témo umetniško delo, trči kajpak s prav tako svojskim in avtohtonim organizmom. Romunski režiser je pravilno pribil, da moremo med filmi o umetnosti razlikovati dve različici: film »sur l'art« in film »de l'art«. Čeprav zveni ugotovitev akademsko pikolovsko, so posledice odločilne: film »sur l'art« skuša razlagati umetnino kot samostojno kreacijo, medtem ko film »de l'art« dovoljuje režiserju vso svobodo; film naj bi ne bil le didaktična razlaga umetnine, ampak ob njej, z njo ali mimo nje iskrena izpoved režiserjevih stvariteljskih hotenj. Kajpak zapadamo često v mešanje obeh konceptov, kar moti stilno enotnost dela. Mogli bi reči, da je prva varianta bolj objektivna (če sploh smemo govoriti o objektivnosti pri umetnini), druga pa dostikrat bližnja kapricioznim filmskim pobliskom kot vernemu vnihavanju v izbrano umetnino. Če je že prišlo do tihega pristanka diskutantov na obe bolj ali manj razpredeni kategoriji, pa glede upravičenosti, edine pravilnosti ali celo umetniške vrednosti ene ali druge smeri ni prišlo do soglasja. Odločala je nacionalna ali osebna režiserjeva usmerjenost, njegova prehojena, s prakso potrjena pot, umetnostni, ideološki razločki ipd. Debata se je dotaknila tudi vsebinske plati filmov. Dokajšnjo razgibanost je povzročil mladi poljski novinar, ki je napadel belgijski film o najekstremnejših slikarskih in kiparskih poskusih te dežele. Vendar se je večina strinjala s credom mladega belgijskega režiserja, da je dolžnost filma (še posebej, če je namenjen televiziji kot prav ta napadeni) predvsem informacija, ne pa molčanje ali diskriminatorsko obsojanje. Film ne more nadomestiti umetnine. Polnovredno uživamo umetnino le ob originalih, zato pa ima film moč in sredstva, da nas informira o umetnosti, o njenih tokovih in elementih, da nas potlej navduši zanjo in usmerja k originalnim eksponatom v galerijah. Drobtinica: Čakamo na projekcijo. Na svoji levi slišim soseda, ki se v nemščini pritožuje svojemu bližnjemu: »Glejte, toliko je jugoslovanskih delegatov, pa nikjer nikogar!« In z roko tolče po listu papirja, kjer je napisanih kakih sedem, osem imen. Tudi moje med njimi. Hudo mi je žal, se predstavim, toda prišel sem šele dopoldne. Vse lepo in prav, toda kje so tisti, ki so prišli sem že pred dvema, tremi dnevi? Režiser je bil brezkompromisen pristaš filmov »de l'art«: »S filmskimi elementi želim o umetnosti povedati nekaj več ko slika sama. Če naj bi bil film samo dokument, zakaj bi potlej potrebovala komentar ali filmske trike, naj govori slika sama o sebi!« Oglasilo se jih je precej, ki so bili proti taki zožitvi dokumentarnega filma o umetnosti. Nekaj se jih je zavzemalo za definiranje obeh skrajnosti. Drobtinica: Gabor Takacz, madžarski režiser, je v svojih filmih o »zlatem rezu« ter o vlogi barve v slikarstvu nakazal pot v analitično tretiranje ne le umetniških del, ampak tudi likovno teoretskih principov, ki so jim nepogrešljiv skelet. Krakovski seminar je bil preširok za podrobnejšo analizo posameznih likovnih problemov. Treba bi bilo ustanoviti posebne študijske skupine za razglabljanje o določenem problemu; v njih bi sodelovali vsi, ki bi jih obravnavana problematika zanimala. Če bi hotel oceniti projicirane filme o umetnosti s šolskim redom, potem bi jim prisodil dober uspeh. Dober v povprečju, zakaj nekateri so si zaslužili štirico. Ni bilo izrazito izstopajočih, bilo pa je nekaj takih, ki so le preveč dolgočasili s svojo pripovedno konvencionalnostjo. Izrečene besede veljajo predvsem domiselnosti in nazornemu prikazovanju umetnine, čeprav so mi kajpak pri srcu tudi moderni filmski prijemi saj se v svojem bistvu bratijo z modernimi poskusi likovne umetnosti. Lestvica stilov in načinov prikazovanja je bila dokaj široka, vendar ni bilo filma, kjer bi se režiser ne zavedal, da mora spoštovati umetnikovo kreacijo. Od preveč narativno monotonega dela ruskega grafika Favorskega, pa do duhovitega in filmsko privlačnega poljskega filma o neizkušenem preprostem fantu, ki si išče srečo in jo najde v srečnem zakonu (filmu je bil za predlogo opus slikarja naivca), so se vrstili filmi različni po tematiki in konceptu. Tako bi mogli šteti med izrazito narativne, vendar domiselnejše v uporabi barve in oblik bolgarski film o izkopavanjih ostankov rimske kulture, ruskega o slikarju Serovu, poljskega o umetnikih Kulisijeviczu in Dunikowskem. Pravo pirovanje plastičnih užitkov tako imenovanega »gotskega baroka« nam je nudil poljski film o kiparju Vitu Stwoszu; znal je združiti poetičnost kiparjevih kreacij z ekspresivnostjo filmskih izrezov in gibanj. Po funkcionalni uporabi barve se je odlikoval japonski film posnet po risbah 14-letne deklice, medtem ko je indijski mit o Radi in Krišni učinkoval bolj z nenavadnostjo snovi ter privlačnostjo prekrasnih miniatur kot s filmskimi kvalitetami. Nekje sem v zvezi z analizo že omenil domiselne madžarske filme o zlatem rezu, o vlogi barve v sliki, o vlogi sence in svetlobe pri oblikovanju telesnih kubatur v likovni umetnosti. Zares svet zase, saj so umetniško delo skušali secirati, ga razlagati z znanstvenimi, s fiziološkimi zakonitostmi. Ne menim, da je ta zvrst filmske razlage umetnine edina, je pa gotovo v današnjem času majavih likovnih in estetskih kriterijev hudo potrebna. Dva odlična filma italijanskega režiserja sta prikazala svetovno znano mehiško slikarsko trojko Rivero, Sequeirosa in Orosca, ter znanega ekspresionista nemškega rodu, slikarja Beckmana. Če omenim zelo dober film »Ptice v kletki« (po slikah poljskega slikarja Tadeusza Makowskega) pa »Cirkus« (prav tako poljski film z zanimivimi vložki, z reminiscencami na medvojne grozote nemškega lagerja), lahko zaključim seznam z belgijskim televizijskim filmom »Metamorfoses - l'aventure de l'objet«, ki prikazuje najekstremnejše likovne tvorce. Najprej pri ustvarjanju, potem, kako branijo z besedo svoje delo. Za Evropejca nov in eksotično privlačen je bil indijski film »Kajularo«, film o dolini neštetih templjev. Na bogatih, s kipi preobloženih fasadah skuša slediti dnevnim radostim, delu in znoju indijskega človeka. Indijska seksualno navdahnjena plastika, poudarjena s subtilno in funkcionalno folklorno glasbo, nas je prepričala in bogato nadomestila ne preveč domiselno režiserjevo delo. Srž vseh sklepov: sekcija filma o umetnosti pri Unesco se bo mogla razvijati le, če bodo formirani močni nacionalni centri. Treba je poiskati ljudi, ki se bodo z ljubeznijo in s strokovnim znanjem vključevali v prizadevanja za čim boljšo in čim večjo produkcijo filmov te zvrsti. Med redkimi premori hitri obiski po mestu. Živim in mrtvim. Če sem zaradi projekcije zamudil Oswiecim in Wieliczko, bi si rad privoščil vsaj Wavel, poslednje počivališče poljskih kraljev. Toda smola, kraljevski grič z dvorišči in stopnišči je natrpan s šolsko mladino. Z vseh strani Poljske romajo v procesijah: v času šolskih izletov tujcu ni treba spraševati za pot. Ne bo časa, da se prerinem uu k ase, prej bo odtekel kratko odmerjeni čas. Sicer pa se tolažim, da nisem zadnjič v Krakowu. In gradovi so si na kraju krajev približno enaki, vsaj kraljevski (videl sem jih cel kup na Danskem). Povsod zijaš ob razkošju materialov, pa ob umetelnosti rokodelcev in umetnikov tistega privilegiranega časa. Toda pošteno me je zjezila zvita domislica kaj vem katerega poljskega suverena, ki je dal v latinščini zapisati kraljevsko zatrdilo, da ves blišč stavb ne velja njegovi slavi (kje pa, njegovi edino Tebi, Tebi, Domine!). Pijem oranžado v malem baru. Piva ni - tudi oranžada ni dobra. Pijem češnjev sok pod senčnimi drevesi v parku. Piva nimajo! Kaj vem, morebiti je tudi tu postrežba iz mlečnega bara. Toda tudi sok ni vreden počenega groša. Pijem kavo pod senčnikom razpetega dežnika. Piva nimajo! No, na deski piše kavni bar. Vraga, in kava ni kava, ampak bogve kakšna nemogoča potvorba. Kakšni mehki, prisrčni ljudje: Staš Wojtowicz, grafik slikar in profesor na krakovski akademiji, me poljublja ob vsaki deseti besedi na obe lici. Januš in Danuška iščeta knjige, razglednice, da ne bi odšel brez spominov iz Krakova. Marian in Cecilia natakata in silita s poljsko vodko. »Na zdravje gosta!« petkrat, desetkrat, dvajsetkrat. Potlej jo kajpak krivo režemo po polnočnih krakovskih ulicah do zaspanega hotela. Jolanta Groo-Kozakova se je iz študentke slavistike v Ljubljani prelevila v neuradno slovensko poslanico v Krakovu: odlično govori slovensko, prevaja, posreduje knjige. Mladi arhitekti si želijo videti Ljubljano. Vsi do zadnjega so vneti za našo moderno arhitekturo. Želijo zamenjavati revije, sodelovati s članki, projekti. Grupa slikarjev bi rada razstavljala v Ljubljani - za zamenjavo pa pridite Ljubljančani v Krakov! Tu v Krakovu, ne v Varšavi je pravo umetniško srce Poljske! ima Staš vlažne oči od ponosa in poljske vodke. In potlej na postaji ne le on, kup spremljevalcev, Josip, Eva, Zofija, Marija mahajo mi in kličejo na skorajšnje svidenje! MARIJAN TRŠAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-07-4201-4300_4948-4949-4950
Javi napako na oder@slogi.si.