Zapiski o Cannesu 1965
Vladimir Koch, Naši razgledi, 10. 7. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Zapiski o Cannesu 1965
Na enaki višini kot TOKIJSKE OLIMPIJSKE IGRE je bil tudi japonski igrani film KWAIDAN, s katerim so Japonci nastopili v uradni konkurenci in ki je dobil posebno nagrado žirije, po pomembnosti drugo nagrado festivala.
KWAIDAN je posnel v barvah znani režiser Masaki Kobajaši, seveda kvalitetno, le da je v tem filmu z rafiniranimi sredstvi dosegel še večjo poetičnost. Izbral si je tri popolnoma različne zgodbe, ki jih povezuje le fantastičen, irealen zaključek vsake in sama režijska obravnava. Kobajaši vešče povezuje realnost in irealnost, tako da postane vse možno, vse sprejemljivo in učinkuje s fantastično očarljivostjo pravljice in z veliko poetično močjo in hkrati kot nekaj resničnega, kar se lahko pripeti takšnim samurajem in svečenikom kot nam jih kaže. Film je posnet ves v interierju z bogato sceno in kostumi in z udeležbo izbranih igralcev; posnet je v stilu njihovih starih zgodb, vendar z ambicijo, da bi imelo delo poseben pečat sodobnejše zasnove. Še celo nekatere dolžine in nejasnosti mu ne jemljejo osnovne vrednosti svežega, a hkrati že klasičnega filma. Zanimivost: scenarij so napisali po zgodbah sodobnega pisatelja.
Pričakovali so, da bo dobil KWAIDAN prvo nagrado, a odnesel jo je angleški film SPRETNOST... IN KAKO SI JO PRIDOBIŠ, ker je hotela žirija očitno odlikovati angleško kinematografijo, ki se je pojavila s trebi dobrimi filmi in je bil tako po splošnem mnenju angleški izbor najboljši na festivalu.
Čeprav bi ob izenačenosti najboljših filmov lahko dobilo prvo nagrado tudi kakšno drugo delo, je kar prav, da so povzdignili tega predstavnika angleškega »novega vala«, ki ga predstavlja skupina WOODFALL in ki jo vodi Tony Richardson. Režiser Richard Lester, ki je že bil posnel film o »beatlesih«, pravi o tem svojem novem delu: »To je komedija o nekomunikativnosti mladih med seboj in mladih s starimi.« V resnici gre za frustriranost mladih, ki ne morejo ostvariti svojih želja, ki sanjarijo o ljubezni, o ljubezenskih uspehih, se z njimi postavljajo drug pred drugim, nazadnje pa se izkaže, da so zreli komaj za najbolj nedolžno ljubezen. To resnico prikazuje režiser na zelo izviren način brez priprave, meša med seboj fiktivne prizore z realnimi, samo da so fantazijske scene posnete z močnejšo osvetlitvijo, da se gledalec v tem hudomušnem prepletanju domislekov in šal ne bi izgubil. Angleškemu humorju je pripisati, da govorijo nastopajoči kar najbolj prostodušno o najbolj delikatnih stvareh, ne da bi nas to šokiralo. Film teče v neugnanem tempu od začetka do konca, igralci so izvrstni, zlasti še Nancy, ki jo igra gledališka igralka Rita Tushingam.
Tudi druga dva angleška filma sta zelo solidni kinematografski deli. IPCRESS je izvrstna kriminalka. V njej glavnega junaka (Michael Caine) zaradi nekih prestopkov prisilijo, da se vključi v obveščevalno službo, v kateri pa pokaže mnogo iniciative, še bolj pa se zanima za mlado dekle, s katerim pride v stik v svojem delu, in za dobro kuhinjo. Kot tak je nova figura v tej filmski zvrsti.
Še več zanimanja je vzbudil GRIČ Sidneya Fumeta, ki realistično opisuje krute razmere v vojaškem kazenskem taborišču nekje v Afriki. Glavno besedo in absolutno oblast (ker se komandant, ki je oficir, zanima bolj za zabavo) ima narednik Wilson in jo tudi neomejeno izvaja. Sredi taborišča je dal nasuti grič, na katerega morajo plezati vojaki v polni vojaški opremi in v tropski vročini. Nečloveškemu ravnanju se upre podoficir Joe Roberta (Sean Connery), ko zaradi nečloveškega ravnanja umre najšibkejši med kaznovanimi vojaki. Narednikovi pajdaši Roberta pretepejo, a on vztrajno zahteva razgovor s komandantom. Ko pa hočejo njegovi pristaši ubiti Wilsona, ve, da je vse izgubljeno in da se ne bo nič izpremenilo.
Film je protest proti mučenju v koncentracijskih taboriščih, kjerkoli in kadarkoli se pojavijo takšni kaznovalni sistemi.
Francoski 317. ODDELEK, ki ga je režiral Pierre Schoendoerfer, je primer dobrega vojaškega filma. Posnel ga je po svojem istoimenskem romanu, v katerem opisuje umik majhne vojaške enote v Indokini, ki jo v goščavi skriti domači vojaki sistematično decimirajo in končno uničijo. Schoendoerfer je posnel film v istih krajih, kjer je kot vojak sam doživel strahote gverilskega odpora. Ne gre mu za politično plat problema; želi le kar se da resnično pokazati, kakšna je vojna v tej deželi, zlasti pa kakšni so v takšni situaciji resnični odnosi med ljudmi: brez olepšavanja in heroiziranja, a tudi brez obtoževanja tujih in lastnih vojakov. Film kaže sama distva: trda, neizprosna, obupna. Vojaki padajo drug za drugim kot možje, brez cmeravosti in brez velikih vesed. 317. ODDELEK je izreden film. Je brez dramatske konstrukcije, a je tudi ne potrebuje. Nosi ga dogodek sam in strastna avtorjeva želja po verodostojnosti.
Nič manj nenavadna nista YOYO in FIFI PERESCE, ostala dva filma francoske selekcije, samo da je njuna izvirnost čisto drugačne vrste. Obema botruje spomin na nemi film, na izključno vizualne efekte, ki so njegova moč in nostalgija po starih, lepih, preprosto sentimentalnih štorijah, spomin na čase, ko se ni še nihče zmrdoval nad takšnimi preprostostmi.
Pierre Etaix je znan kot dober scenarist in kot tak je skupaj s kolegom Jean-Claudeom Carrièreom posvetil vso pozornost literarni predlogi, ki je v prvem delu zgodbe prav taka kot v nemem filmu in je posneta kot nemi film. To ni pravzaprav nič čudnega, ker se godi ta epizoda leta 1925. Yoyo je milijarder, ki živi brezdelno v razkošnem gradu. Zapustila ga je žena, ki jo je imel zelo rad. Povabi potujoči cirkus, da priredi samo zanj predstavo na grajskem dvorišču. V jahalki spozna svojo bivšo ženo, mali klovn je pa njegov sin. Oba odpotujeta, ker nočeta živeti v njegovi zlati kletki.
Štiri leta pozneje izbruhne kriza (film je zdaj posnet v stilu prvih zvočnih filmov) in milijarder obuboža. Pridruži se cirkusu. Skupaj nastopajo v posebni točki in srečno živijo. A sin ni pozabil na bleščeči očetov grad. Po uspehih v music-hallu in na televiziji kupi dvajset let pozneje ta grad. Povabi svoje starše, naj se vrnejo v grad, a oba odklonita, da bi še živela v bogastvu.
Scenarista sta zgodbo obogatila z neštetimi komičnimi domisleki, gagi, zaradi katerih se nam še bolj zdi, da teče film v stilu mladega Chaplina, Bustera Keatona in drugih mojstrov iz začetkov kinematografije, samo da ta humor ni hrupen, ampak nostalgično pritajen, nad vsem pa leži nekakšen blag sentiment. Če bi bil YOYO v drugem delu malo manj zapleten, bi se povzpel zelo visoko. Prvi del je pa sijajen.
Alberta Lamorissea poznamo kot najbolj uspelega učenca francoske filmske akademije. Videli smo njegova kratka filma »Belogrivec« in »Rdeči balon« ter »Potovanje v balonu«. Na isti način, z uporabo dinamičnega elementa letanja po zraku, je posnel tudi svoj najnovejši film FIFI PERESCE. Sam pripoveduje, da ga je že dolgo privlačila tema o mladem uzmoviču, ki se pred preganjalci zateče pod cirkuško platno in pride naravnost v kletko z levi.
In ta film se nadaljuje v istem stilu kot Yoyo. Nakoplje si sovražnika (to je krotilec) in pridobi ljubezen artistke. Naučijo ga letati s krili, s to točko bi moral nastopiti v cirkusu, a Fifi v resnici poleti, pomaga ljudem v stiski, tako da ga imajo za pravega angela z neba, sem in tja pa tudi krade stare ure, da jih podari artistki. Po mnogih peripetijah se vse srečno konča. Artistka mu pa poreže krila, da ne bi več letal po svetu, ampak ostal pri njej.
Film je zelo zabaven in je imel zato največ uspeha pri občinstvu. Francoska kritika pa ga je sprejela dokaj hladno. Zdel se ji je preveč otročji in ni opazila, da je prav tako liričen kot Yoyo, katerega je pa zelo pohvalila. Nagrado med francoskimi filmi pa je dobil damo Schoendoorfor in... marij ex aequo z angleškim filmom »Griče«.
Nagradi za moško in žensko vlogo je dobil film Williama Wylerja ZBIRATELJ, nagradili pa so zelo dobra mlada igralca Terenca Stampa in Samantjo Eggar. S tem je dobilo Wylerjevo delo večji pomen kot ga zasluži ta čudna zgodba o zaprtem, nekomunikativnem mladeniču, ki si ugrabi ljubljeno dekle in jo skriva v svoji vili v upanju, da ga bo vzljubila. Film se konča z njeno smrtjo, on gre pa iskat novo dekle, ki bo bolj uvidevno. Ni treba posebej poudariti, da je film zelo dobro režiran, a v bistvu je nepomemben, nepotreben.
ZDA so pokazale še tri filme, a vse izven konkurence, kar daje misliti, da jim pride Cannes prav za reklamiranje njihovih najnovejših filmov. V dolgem dokumentarnem filmu o pokojnem Kennedyju so v komentarju izkrivili njegovo podobo, kakor da bi hoteli opravičiti sedanjo Johnsonovo politiko. Preminger je pokazal soliden film o katastrofi pri Pearl Harbourju, Disney pa v režiji Roberta Stevensona bleščečo sodobno pravljico o MARY POPINS.
Italijani so poslali na festival samo film na širokem platnu TRENUTEK RESNICE, ki ga je režiral Francesco Rosi, avtor Salvatora Giuliana. V tem najnovejšem svojem filmu pripoveduje zgodbo o bikoborcu, ki ga interpretira pravi toreador, Miguelin. Rosi zatrjuje, da je hotel razgaliti socialno ozadje bikoborb in pokazati, zakaj se revni fantje navdušujejo za ta slavni, a nevarni poklic: le na ta način se lahko izkopljejo iz revščine. Film to res pripoveduje, a v ospredju je le corrida v vseh podrobnostih, z mnogimi zaklanimi biki, z mnogo temne krvi in napetih trenutkov, ko je toreador v smrtni nevarnosti. To vse pa je bilo razmeroma lahko posneti, saj je nastopil sam slavni bikoborec in je bilo zato lahko vse verodostojno. TRENUTEK RESNICE je dobro režiserjevo delo, a kot umetniško delo manj pomembno kot njegovi prejšnji filmi.
Nič manj znani režiser Španec Bardem je doživel z melodramatično, igralsko slabo vodeno realizacijo filma MEHANIČNI KLAVIRJI nepričakovan neuspeh, ki ga ni mogel popraviti nekaj boljši drugi španski film IGRA GOSI. V tej zvezi je vredno omeniti še edini mehiški film VEDNO DALJE o iskreni pomoči belega človeka indijanskemu plemenu v gorovju Tarahumara in o tem, kako ga veleposestniki spravijo s poti.
Švedski film režiserke Zetterlingove LJUBIMCI je kljub dobremu realizatorskemu delu zaradi pretiranih naturalizmov odbil publiko in kritiko. Prijazno pa je bil sprejet drugi švedski film PRI MENI NA CAPACABANI o otrocih v revnih predmestjih Ria, film GREH, ki je zastopal ZAR, in bolgarski film VROČI POLDAN, medtem ko so odklonili avstralski film GLINA, argentinski AMFITEATER, brazilsko PRAZNO NOČ in zlasti grški film IZDAJA!
Mnogo bolje so se odrezale vzhodne države. Razen madžarskega baletnega filma VEČNI PLES, ki se je kritiki zdel dolgočasen, so bili vsi ostali deležni velike pohvale. (Razen sovjetskega filma T-34, ki so ga odklonili.)
Najbolj je ganil občinstvo in tudi kritiko film BILA STA STAREC IN STARKA. Starki in starcu je pogorela hiša, pa sta se preselila na polarni sever k hčerki in zetu, »ker je ta gotovo bolj potrebna njune pomoči kot sinova...« A hčerke ni, ker je odšla z drugim. (Zanimiv problem, ki ga v sovjetskem filmu redko srečamo.)
Aleksander Ford je prišel v Cannes s svojim filmom PRVI DAN SVOBODE, malce hladnim, akademskim delom, ki pa je dobro režirano. Bolje kot poljska se je izkazala češkoslovaška kinematografija. TRGOVINA NA KORZU je mnogo boljši film, kot je to bila pripravljena priznati francoska kritika, katero je motil realizem pripovedi o brezpomembnem Slovaku, ki ga v Bratislavi postavijo za komisarja pri stari trgovki-židovki. Domači kvizlingi začno odvažati Žide v taborišča. Dobri človek niha med strahom, da bodo njega poslali v taborišče, če je ne bo izročil, in vestjo, ki mu narekuje, naj jo reši. Na koncu jo tako silovito potisne v skrivališče, da stara ženska nesrečno pade in se ubije. Ko mož vidi, kaj je storil, se obesi. Film je pomemben po svoji odkritosrčnosti, saj odkriva poniglavost in moralno bedo Tisove vlade na Slovaškem. Za izredno igro sta bila pohvaljena Jozef Kroner in Ida Kaminska, poleg V. Kuznecove iz Čuhrajevega filma.
Veliko priznanje so dosegli Romuni s filmom GOZD OBEŠENCEV, ki obravnava razmere na gališki fronti v prvi svetovni vojni, ko se je čutilo, da bo Avstro-Ogrska razpadla in so vojaki dezertirali k Rusom. V začetku je romunski oficir Bologa prepričan, da je treba dezerterje obešati. Ko pa vidi, da bi vsi okoli njega radi preprečili eksekucijo, čeprav je ne morejo, začenja razumevati vzroke. Pozneje bi moral kot član sodišča obsoditi na smrt dvanajst kmetov, ker so šli orat njivo med obema frontama. Čuti, da tega ne bo mogel storiti, zato sam dezertira, a ga ujamejo in obesijo na iste vislice.
Realizator »Gozda obešencev« Liviu Ciulei je dobil nagrado za režijo.
(Konec)
VLADIMIR KOCH
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Nagrade
- Osebe
- Jean-Claude Carriere
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-07-4201-4300_4951-4952