Zopet štirje dobri filmi
Srečko Golob, Večer, 2. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DRUGI FILMSKI ABONMA V MARIBORU:
Zopet štirje dobri filmi
V februarju bodo v mariborskem kino podjetju zopet vrteli vsak ponedeljek ob 20. uri film za abonma, da bi tako omogočili ljubiteljem kvalitetnega filma ogled brez težav in skrbi za vstopnice. Tokrat so na sporedu: 5. februarja NE RAZBURJAJMO SE. Sodobna francoska kriminalna komedija, žanr, ki se je v zadnjih letih izredno dobro uveljavil. Mladi režiser Georges Lautner ima za seboj že nekaj uspelih filmov, toda ta zgodba o bivšem gangsterju, ki bi rad živel v miru, pa ga preteklost vedno znova vleče v vrtince divjega življenja, mu je najbolj uspela. Lino Ventura je prava osebnost za takšno vlogo, ob njem pa Mireille Darc, Jean Lefebre, Michel Constantin in drugi. Lino Ventura se kmalu zopet znajde sredi gangstrskih obračunov, vendar se dogodki tako burno razvijajo, da ga prerastejo. Pojavi se sovražna tolpa »razkuštranih« Angležev, ki enako spretno obvladujejo kitaro kot strojne puške. Nepozabni so prizori pretepov, ki naj bi po svoje presegli »saloonske obračune« pri Fordu, predvsem po razigranem galskem humorju in domiselnosti. Georges Lautner je eden nosilcev novih prijemov v sodobnem filmu; odpoveduje se neposredni »izpovedi«, je pa »angažiran« kot celota;
12. februarja. BUNNY LAKE JE IZGINILA. Vse, kar vemo o osebah tega filma, je nepopolno. Toda to ni pomanjkljivost, to je namen. Mlada Američanka Ann Lake pripelje v Londonu svojo hčerkico v otroški vrtec... To meni gledalec, ker vidi Carol Lynley, kako pravi kuharici vrtca, da je tam pustila otroka, in kako je obupana in ogorčena, ker otroka ne najdejo... In tako gre dalje: vidimo Stevena Laka (Keir Dullea), ki pride z njo in stanuje z njo in je prav tako razburjen, ker ni otroka in vsakdo misli, da je njen mož. Šele potem zvemo, da je samo brat. Toda ali ni nekaj skrivnostnega za vsem tem da ni morda vendar le otrokovo oče... Vse je mogoče! Potem nastopa še vrsta drugih ljudi, vsi zbujajo vtise, o katerih nismo prepričani, ali so resnični. Stari mojster Otto Preminger je to igro skrivalnico tako postavil, da v okviru kriminalke sodoživljamo zapleten psihološki pojav, obenem pa spoznavamo oba svetova: svet resničnosti in svet predstav, ki jih zbuja film s svojimi možnostmi. Takšno trojno nalogo zmore seveda samo velik mojster filma, ki pozna ne le bistvo filma in filmsko umetnost, temveč tudi vse izrazne možnosti in tudi tisto, kar se za njim skriva;
19. februarja. LE BAMBOLE. Glavna privlačnost tega italijanskega omnibusa seveda ne more biti samo škandal, ki je nastal tedaj, ko so predstavniki cerkve postavili pred sodišče dve od štirih glavnih igralk Gino Lollobrigido in Virno Lisi zaradi »zbujanja lascivnih občutkov pri gledalcih«. Mnogo bolj zanimiv je način, kako štirje mladi režiserji obravnavajo fenomen sodobne ženske sicer enostransko, malce anekdotično, vendar precizno in z občutkom. Prvo zgodbo, Telefonski poziv (Virna Lisi, Nino Manfredi), o mladoporočeni ženi, ki v poročni noči brezkončno govori z materjo, je zrežiral Dino Risi. Drugo zgodbo, Razprava o evgeniki, z Elke Sommer in Maurizijem Areno, v kateri vidimo mlado dekle, ki išče na osnovi znanstvenih testov in preiskav fizično in psihično najprimernejšega očeta za svojega nezakonskega otroka, ki ga hoče imeti, je zrežiral Luigi Comencini. Tretjo zgodbo, Večerja, z Monico Vitti in Johnom Carlsenom o ženi, ki bi se kakorkoli rada znebila svojega moža, je posnel Franco Rossi, medtem ko je avtor četrte zgodbe, Monsignor Kupido, Mauro Bolognini, ki pusti tokrat zapeljevati Gino Lollobrigido mladega nečaka visokega cerkvenega dostojanstvenika, s katerim je prišel na ekumenski koncil. V glavnih vlogah: Gina Lollobrigida, Jean Sorel, Akim Tamiroff. Po vsem bi torej lahko rekli »antiljubezenski film«, ki naj pokaže drugo stran medalje. Vendar je treba film videti, da bi si lahko ustvarili o njem pravo podobo;
26. februarja. JO JO. Pierra Etaixa, avtorja, režiserja in igralca tega filma, že poznamo iz filma Dokler sem zdrav. Ta v Franciji zelo popularni igralec in režiser si je izbral poseben tip komika. V konflikt z ostalim svetom ne prihaja zaradi tega, ker ga ne razume, ker ne more slediti divjemu napredku časa, kot je to običajno pri komikih (Chaplin, Tati) nasprotno, Etaix mojstrsko obvlada sodobni svet, zunanjih uspeh mu ne dela težav, realnost ima v malem prstu. To, kar si on želi, je vrnitev k romantiki, k čustvom, k lepoti in tega mu sodobni svet ne more dati, in v tem so njegovi konflikti z okolico. Seveda tega s humorjem ni tako lahko izraziti, zato je Etaixov humor zahtevnejši, težje razumljiv in nam bolj oddaljen. Kljub temu pa je zelo sodoben, saj šele zasičenost s civilizacijskimi »cobrinami« zbuja željo po odmaknjenosti. Pri tem pa je film poln, lahko bi rekli prenatrpan, z odličnimi domislicami, klasičnimi »gagi« in posmehljivimi šalami, ki nas vedno znova silijo v smeh.
Tako nam daje filmski abonma tudi v februarju pregled najboljših filmov tega meseca, ki naj bi jih vsak ljubitelj doma videl.
Srečko Golob
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9701-9800_9733-9734