A. N. Arbuzov: Moj ubogi Marat
Primorski dnevnik, 3. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PO PRIREDITVI DRAMSKEGA ODRA PROSVETNEGA DRUŠTVA I. <CANKAR>
A. N. Arbuzov:
Moj ubogi Marat
Delo prizadevnega amater-odrsko delo, pred katerim bi si vsak poklicni igralec pomišljal. Mladi cankarjaši pa so se z vso vnemo mladostnega ognja lotili tega težkega dela in si zato zaslužijo največje priznanje že zaradi poguma, ki so ga s tem pokazali. In zaradi resnosti, s katero so se dela lotili.
... ja se ne da poplačati z dobrinami računarskega sveta. Njegovo edino plačilo je le notranje zadovoljstvo ob sproščenih ustvarjalnih težnjah in ob navdušenju občinstva. Toda strah pred oceno gledalcev mnogokrat hromi ustvarjalno silo amaterja. Vedno ljudje? Poleg tega pa jim gre vse pri... Kako bodo sprejeli to ali ono zamisel? .» (B. Horvat)
Tako je napisano na gledališkem listu, ki smo ga kupili na predstavi, ki nam jo je pripravila dramska skupina šentjakobskega prosvetnega društva Ivan Cankar igro Alekseja N. Arbuzova «Moj ubogi Marat», himna mladosti v treh delih, katere premiera je bila v soboto 28 januarja t. l. v društveni dvorani. In nedvomno so se take misli in dvomi prepletali tudi v srcu mladih amaterskih igralcev, ki so nam igro pripravili in zaigrali: Sergej Verč, Ornela čuk in Filip Fišer, mladi, požrtvovalni in prizadevni ljudje, ki se niso ustrašili težav in zahtev in odgovornosti, ki so povezane s pripravo in izvedbo gledališke igre. Dramski odsek prosvetnega društva Ivan Cankar deluje že več let, a smo v zadnjih letih opazili v njem nekako prenovitev in pomladitev ter neko usmeritev v tehtnejše umetniško, kot pa samo priložnostno praznično področje. V lanski sezoni so nam mladi igralci predstavili celo igro, ki jo je napisal sam član, oz. vodja dramskega odseka Sergej Verč «Kocke v kocki» z velikim uspehom. Letos pa so nam predstavili igro, ki je sploh prvič predstavljena v slovenščini treba jo je bilo torej šele posloveniti, kar je nedvomno predstavljalo nelahek «preludij» pred začetkom odrske priredbe in režije. V vse to se je z mladostnim navdušenjem «vrgel» Sergej Verč in prav zaradi tega in seveda tudi zaradi resničnega talenta in velikega nagnjenja kočarljivemu gledališkemu odrskemu delu, je premostil vse ovire in težave, ki jih gotovo srečamo na zahtevni poti pripravljanja teksta za novo igro.
Končno pa je bila igra ruskega dramatika Alekseja Arbuzova «Moj ubogi Marat» postavljena na oder in tako se je uresničilo nestrpno pričakovanje mladih igralcev in tudi zvestega občinstva, ki z veseljem sledi vsakemu mladostnemu vzletu.
Aleksej Arbuzov, ki se je rodil v Moskvi leta 1908, je Slovencem znan po več odrskih del, a prav igra «Moj ubogi Marat» je doživela izreden uspeh v najrazličnejših krajih, posebno pa v Londonu, kjer je delo na repertoarju že več kot tisoč dni.
V delu Arbuzov na svojstven realističen in hkrati poetičen način obravnava človeške spore in individualna trpljenja in bolečine ter strasti; vsa čustva pridejo v tem delu do svojega iskrenega, osebnega izraza. A delo je predvsem posvečeno mladosti, njenim prvim zaletom, strastem, njeni globoki vznemirjenosti. V bistvu in zelo preprosto povedano, gre za nekako 'bolečino naraščanja', zlasti pa za tisto soočenje z resnico, ki je, seveda, mnogo mnogo bolj krutejša od tistih mladostnih zagonov, idealov in strasti... (gled. 1.)
Zgodba dela je zelo preprosta in prikaže razdobje življenja treh naraščajnikov v letih od 1942 (ko jim je približno 16-17 let) do leta 1960; njihovo ljubezensko prepletanje in njihovo veliko zaupanje v prihodnost, čeprav je njihova sedanjost leto 1942! tako globoko žalostna in kruta. Po osemnajstih letih, ko se kar naenkrat zavedo svoje dokončno dosežene zrelosti, imajo vsi trije poguma, da si priznajo svoj neuspeh; a vedno se lahko začne znova...
O življenju mlade Like, Leonidika in Marata odločajo čustva kot so Ljubezen, Prijateljstvo, Usmiljenje in to res z veliko začetnico.
Gre vsekakor za zelo zahtevno amatersko odrsko delo, pred katerim bi si vsak poklicni igralec pomišljal. Mladi cankarjaši pa so se z vso vnemo mladostnega ognja lotili tega težkega dela in si zato zaslužijo največje priznanje že zaradi poguma, ki so ga s tem pokazali. In zaradi resnosti, s katero so se dela lotili.
Zahvala in priznanje za predstavo samo, o kateri lahko rečemo - upoštevajoč vse okoliščine da je odlično uspela. Vsi trije ali bolje štirje igralci (Sergej Verč je namreč nastopil tudi kot igralec, in to na premieri, ko je v zadnjem trenutku nadomestil obolelega Filipa Fišerja) so se vsi izkazali, saj so zahtevni in širni tekst zelo dobro obvladali, poleg tega pa so zaigrali z velikim posluhom in predvsem ljubeznijo in dali so celotni predstavi res zaokroženo in dokaj enotno podobo. Čeprav miselne in vsebinske osnove dela niso mogle priti do takega viška, kot bi ga lahko nudili poklicni igralci, jim je vendar uspelo prikleniti občinstvo s svojim igranjem in čustva 'ljubezni, prijateljstva, usmiljenja in predvsem tista 'bolečina naraščanja', so vendarle prišla popolnoma do izraza.
Poleg igre same teh mladih amaterjev Talijskega hrama, pa je bila celotna predstava oprta na vsa pomožna izrazna sredstva: od lepe in funkcionalne scene, ki jo je pripravil Ivan Verč, do glasbe in drugih zvočnih poudarkov, za katere je poskrbel Sandi Pertot. Zelo uspela pa se nam je zdela zamisel o «miselno-odrski» upodobitvi dela, o odstranitvi vseh rekvizitov in predmetov, ki so res navsezadnje v tem delu nepotrebni; skratka zamisel, naj bo vse osredotočeno le na notranjo misel in doživljanje nastopajočih oseb.
Seveda pa ne moremo mimo rahlih negativnih pripomb, ki so skoraj vedno neposredno povezane z amaterskimi predstavami. In to je predvsem misel: ali ni morda Sergej Verč izbral vendarle pretežno odrsko delo za amaterske igralce? Vsa teža dela je v tekstu samem, kot je sam tudi ugotovil, in taka dela skoraj «zahtevajo» popolnoma doraslo igralsko osebnost... in še prevod (za katerega bi se lahko posvetoval s kako bolj izkušeno osebo, saj jih na tem področju ne manjka in seveda - dikcija, ki je ena najbolj ranljivih točk vsakega amaterskega igralca...
A kljub vsemu lahko mirno rečemo, da so nam mladi igralci dramskega odseka šentjakobskega p. d. I. Cankar pripravili res odlično amatersko predstavo in da so igro Arbuzova, to «himno mladosti», kot so jo sami krstili, res uprizorili z 'mladostnim poletom'. Vsem gre vsekakor največje priznanje in že na tej težavni, a tako močno lepi poti, na kateri naj bi si prizadevali doseči čim večjo točko. Že dejstvo, da je posebno premiero obiskalo tako številno občinstvo, ki jih je nagradilo s tako prisrčnim ploskanjem, naj jim bo v zadoščenje in vzpodbudo.
«. ... Kdorkoli je vsrkal duh mastike in gledališče šminke, občutil prijeten srh ourske treme pred nastopom in užival v glasnem občudovanju gledalcev ob prižigajočih se scenskih podobah, bo težko zapustil deske, ki jim pravimo svet (gled. l. B. Horvat.)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Ljubiteljsko gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9701-9800_9745-9746