«Crne maske» lahko postanejo slovenska reprezentativna opera
Janko Jež, Primorski dnevnik, 4. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
OD DILETANTIZMA DO EVROPSKE RAVNI
«Crne maske» lahko postanejo slovenska reprezentativna opera
Kakovostno podlago je dala slovenski glasbi ustanovitev Glasbene matice 1872
Prejšnjo nedeljo smo nad prispevek na tem mestu napisali «nadaljevanje in konec», kar pa ni ustrezalo. Študija, kot vidimo, se še danes nadaljuje, vendar pa se ne more več govoriti o kakem sodelovanju v okviru italijansko slovenskih kulturnih stikov; gre samo za opis glasbenega razvoja pri Slovencih ter so le na koncu spet omenjeni neki stiki, ki pa ne presegajo oblike gostovanj, ki so sedaj povsod v navadi.
V takšnem glasbeno-kulturnem rapoloženju je nastala prva slovenska opera. Leta 1780 je kamniški učitelj Jakob Zupan uglasbil opero «Belin» na besedilo Janeza Damascena Deva. Partitura ni ohranjena. Niti ne vemo, če so opero sploh kdaj postavili na oder. Na nastanek «Belina» je močno vplival Italijan Pietro Metastasio, ki je bil dunajski dvorni pesnik. Na podlagi ohranjenega Devovega libreta in Zupanove skladbe «Te deum laudamus» sodi Dragotin Cvetko, da je šlo za opero v baročnem slogu, čeprav je že nastopila v Zupanovem času dobe klasične glasbe.
Na Zoisovo pobudo se je ukvarjal z glasbo tudi Linhart. Njegovi skladbi za glas in cembalo sta v čistem rokokojskem slogu.
Janez Krstnik Novak je prvi predstavnik klasičnega glasbenega sloga v Sloveniji. Kot dirigent Filharmoničnega društva je močno pomagal pri njegovem vzponu. Sestavil je glasbo za Linhartovo veseloigro «Ta veseli dan ali Matiček se ženi» z naslovom «Figaro». Novakov prehod iz rokokoja v klasiko je pod zaznavnim Mozartovim vplivom.
Tudi romantično glasbo, ki ji je kumoval Beethovnov genij, so Slovenci črpali iz nemškega okolja. Italijanska glasba se je namreč v preteklem stoletju v glavnem izživljala v operi. V romantiki dobiva slovenska glasba svojsko narodno motiviko in umetniško obliko. Mihevc, Rihar, Ahacel, Hašnik, Slomšek in Fleišman so gojili posvetno in cerkveno glasbo. Pojavijo se prvi glasbeni listi, kot na primer Fleismanova «Slovenska grlica».
V dobi čitalnic je najznačilnejši pojav nastanek glasbenih in pevskih društev. Zborovska glasba je v tem času dosegla po zaslugi Frana S. Adamiča, Hajdriha, Kocjančiča, Lebana in Maška velik razmah in sega s svojimi zapoznelimi izrastki še skoraj v naš čas. Ustanovitev Glasbene matice leta 1872 je dala novo kakovostno podlago slovenski glasbi, ki je še z Dolinarjem, Fajgljem, Levičnikom in Vilharjem globoko tičala v diletantizmu. Dobimo tako resne glasbenike Foersterja, Gerbiča, brata Ipavca, Jenka, Sattnerja, Parmo in Širco, ki se jim sicer poznajo močni nemški in italijanski vplivi, toda ne brez zaznavnih slovenskih narodnih osnovnih prvin. V ljubljanske koncertne dvorane sta dirigenta Josip Čerin in Vaclav Talich uvajala simfonije in komorno glasbo. To je delal v Trstu kapelnik Teply. Nastali so tedaj resni slovenski poskusi na simfoničnem in opernem področju. Dvigati smo začeli iz zamočvirjenosti, to je iz zamudniškega položaja, ki so ga na primer Rusi uspešno prebredli v Glinkovem času.
Nadaljnji razvoj doživi slovenska glasba z nastankom «Novih akordov» pod vodstvom Gojmira Kroka in s sodelovanjem Laiovica, Kozine, Premrla in Emila Adamiča.
Lirika je najmočnejša značilnost slovenske glasbe. Pogrešamo pa dramatske umetnine. Slovenska opera je zato nekoliko zaostala za splošnim glasbenim razvojem. V okviru nove romantike kroga «Novih akordov» se pojavi izrazit operni glasbenik Miroslav Širca -- Risto Savin. Pri Parmi so otipljivi Verdijevi vplivi. V širčevih operah «Lepa Vida», «Gosposvetski sen» in «Matija Gubec» pa lahko ugotovimo sovplivanje wagnerjanskega zanosa, francoske melodioznosti, slovanske motivike in celo italijanskih verističnih dosežkov, ki so s Puccinijem prišli do najprepričljivega izraza.
Slovenci smo se še dalje zanimali za italijansko opero. Po prvi svetovni vojni, v letih 1918-1920 se Verdiju pridružita še Puccini in Leoncavallo kot zastopnika italijanske veristične operne dejavnosti. Doba 1920-1925 je značilna za povratek k Donizettiju in Rossiniju, za nadaljnje uvaževanje Verdija in Puccinija ter za rastoče zanimanje za novejše skladatelje, na primer za Wolf-Ferrarija. Italijanski spored ljubljanske Opere za čas 1925-1931 je znatno razširjen. Poleg že omenjenih skladateljev so v repertoarju še Ponchielli, Giordano, Mascagni, Montemezzi, Zandonai in Respighi. Tako smo dobili že nekako ustaljen repertoar slovenske opere glede italijanske operne glasbe.
Italijani slovenske operne glasbe ne poznajo, ker se slovenska operna dejavnost s Foersterjem, Parmo, Širco, Sattnerjem, Bravničarjem, Kogojem, Švaro in Ostercem še ni uveljavila v tujini, ker še ni dosegla splošne evropske ravni, če izvzamemo Kogojeve «Črne maske». Parmove opere «Kserija», «Zlatorog» in «Stara pesem» so skromna dela. Foersterjev «Gorenjski slavček», ki smo ga po tej vojni že poslušali na prostem na Stadionu 1. maja v Trstu, je močno slovansko občuteno delo. Sattnerjeva opera «Tajda ali Komposteljski romarji» je naivno zamišljena in nepopolno izpeljana. Bravničarjevo «Pohujšanje v dolini Šentflorjanski» izkorišča veristične izsledke italijanske in splošne evropske glasbe, barva je impresionistično poživljena, čeprav dramsko napetost moti pretesna navezanost na Cankarjevo dramo. Nova predmetnost je očitna v Švarovi «Kleopatri» in Osterčevih delih «Medea», «Maska rdeče smrti» in «Dandin v vicah». «Črne maske» Tržačana Marija Kogoja po besedilu Rusa Leonida Andrejeva imajo vse vrline, da lahko postanejo slovenska reprezentativna opera zaradi modernih ekspresionističnih sestavin in zaradi izvirne izraznosti in lepote. Po dolgem presledku so jo pred nekaj leti ponovili z velikim uspehom v Ljubljani, kar daje upati, da je ne bodo zanemarjali kot doslej, čeprav predstavlja njena izvedba znatne težave tehničnega značaja.
Italijani so po drugi svetovni vojni začeli spoznavati tudi slovensko simfonično glasbo. Gostovanje raznih italijanskih virtuozov v Ljubljani in drugih slovenskih kulturnih središčih so že v navadi. Naj omenim na primer samo čelista Mainardija s pianistom in dirigentom Zecchijem, pianista Ciccolinija in violinistko Carmirelli. Slovenska filharmonija je pod vodstvom Sama Hubada in drugih že večkrat gostovala v Italiji in tudi v Trstu. Isto lahko z veseljem ugotavljamo glede ljubljanske Opere. Prišlo je do dogovorov med radijskimi ustanovami obeh sosednih držav, po katerih se radijski in televizijski poslušalci seznanjajo z reprezentativnimi glasbenimi deli obeh držav. V tem okviru so organizirali tudi vrsto koncertov. Prvi od teh je bil pred desetimi leti v Benetkah. Izvajali so italijanska in jugoslovanska simfonična dela. Od Slovencev so bili zastopani Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc in Matija Bravničar. V zadnjem desetletju pa se na tržaškem glasbenem področju uspešno uveljavljata ožja rojaka Ubald Vrabec in Pavle Merku.
Najnovejše glasbeno-operistično sodelovanje, ki je prišlo do srečnega in razveseljivega izraza pri tržaški izvedbi opere Rimsky-Korzakova «Deklica iz Pskova» v Verdijevem gledališču pod taktirko Slovenca Sama Hubada in z udeležbo jugoslovanskega režiserja, inscenatorja in beograjske sopranistke, odpira široke perspektive za prihodnost.
Podatke, kolikor niso v tem in prejšnjem sestavku viri, posebej navedeni, sem črpal glede glasbe iz številnih monografij Vilka Ukmarja in Dragotina Cvetka, ki so doživele zajetno znanstveno obdelavo v trodelni Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem, glede gledališča pa v zadevnih temeljnih študijah Stanka Škerlja, in sicer:
«Italijanske predstave v Ljubljani od 17. do 19. stoletja», Kronika slovenskih mest, I., Ljubljana 1943, str. 98, 179;
«Italijanske predstave v Ljubljani do zgraditve Stanovskega gledališča (l. 1765.), o.c., I., str. 277;
«Italijanske predstave v Ljubljani po zgraditvi Stanovskega gledališča (l. 1765.), o.c., II., str. 48, 107, 200, 281;
«Zadnja faza italijanskega gledališča v Ljubljani», o.c. III., str. 172, 228.
Janko Jež
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Opera
- Osebe
- Giuseppe Verdi Giacomo Puccini Marij Kogoj Gioacchino Rossini Gaetano Donizetti Anton Tomaž Linhart Samo Hubad Umberto Giordano Pavle Merku Pietro Mascagni Ruggiero Leoncavallo Pietro Metastasio Slavko Osterc Ermanno Wolf Ferrari Ludwig van Beethoven Anton Foerster Emil Adamič Viktor Parma Vilko Ukmar Fran Gerbič Risto Savin Vaclav Talich Josip Čerin Hugolin Sattner Italo Montemezzi Matija Bravničar Riccardo Zandonai Amilcare Ponchielli Ottorino Respighi Ubald Vrabec Leonid Nikolajevič Andrejev Janez Krstnik Novak Primož Mihevc Mihael Rihar Jakob Zupanič
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana SNG Opera in balet Ljubljana Mestno gledališče ljubljansko Drama SNG Maribor Opera in balet SNG Maribor SLG Celje Lutkovno gledališče Ljubljana Šentjakobsko gledališče
- Uprizoritve
- GORENJSKI SLAVČEK, Nolli, 1872 KSENIJA, Nolli, 1897 LEPA VIDA, Patočka, 1909 ZLATOROG, Bučar, 1921 GOSPOSVETSKI SEN, Šest, 1923 POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, Debevec, 1930 MEDEA, Kreft, 1932 MASKA RDEČE SMRTI, Kreft, 1932 DANDIN V VICAH, Kreft, 1932 MATIJA GUBEC, Šest, 1936 KLEOPATRA, Debevec, 1940 STARA PESEM, Nolli, 1898
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9701-9800_9747-9748