Nekaj živo človeškega
J. Snoj, Delo, 9. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizija
Nekaj živo človeškega
Z »Razvalino življenja« Franca Saleškega Finžgarja, ki jo je za TV prenos priredil Saša Vuga, režiral pa Janez Šenk, je kolo zgodovinskega razvoja naše dramatike, kakor nam ga prikazujejo ob 100-letnici slovenskega profesionalnega gledališča na televiziji, zopet zdrsnilo na pozicije našega izhodiščnega dramskega konflikta: v kmetiško okolje, med kmetiške nasledstvene pretrese, ki jih povzroči za možitev godno dekle. Ponovi se domala do pičice natanko vse od scene do zasedbe vlog, njihove značajske karakterizacije in motivacije njihovih dejanj. Toda na neprimerno višji idejno estetski in izpovedni ravni.
Od takrat, ko so se z naših čitalniških odrov začele razlegati besede trmoglavih očetov, v ljubezenske stiske pripeljanih hčera, izvoljenih pa določenih ženinov, je v naši literaturi pretekla dolga doba dozorevanja problema, ki bi ga smeli označiti kot problem svobodne izbire zakonskega druga. Simpatije piscev do zatiranih zaljubljencev, ki so se od Linharta naprej dokazovale s komedijskim srečnim koncem, so začele dobivati trdne sociološke in psihološke utemeljitve v duhu bližajočega se pozitivističnega časa. Navsezadnje je s Finžgarjem izoblikoval svoje stališče do kmečke pridobitniške dvojne morale in njenih posledic še ublaženi, a dovolj očitni naturalizem. Od robato šegave kmečke komedije je razvoj, kot ga nam tako posrečeno in tehtno predstavlja televizijski dramski ciklus, pripeljal do socialno psihično utemeljene tragedije na gruntu, na katerem se po sili omožena mlada ženska vda pijači, potegne vanjo tudi dedno obremenjenega moža in izzove po neogibnih zakonih propadanja nasilno smrt od njegove roke.
Finžgar je pokazal v »Razvalini življenja« izredno nepopustljiv čut za moralno in etično zadržanje svojih junakov. Kljub temu pa ni omahnil v črnobelo karakterizacijo nastopajočih, med katerimi je najbolje izoblikoval lik Lenčke (Marija Benkova), moža Martina (Bert Sotlar) in tudi očeta Urha (France Presetnik). Psihološka plastičnost popusti šele pri liku dekle Tone (Alenka Svetelova) ter posebno pri zavrnjenemu ljubimcu Ferjanu (Franček Drofenik). Vendar sta se tudi slednja brez občutnejših razločkov vključevala v tragični spopad treh osrednjih nastopajočih. Svetelova še posebno z imenitno, čeprav mogoče malo preforsirano dialektično interpretacijo Finžgarjevega klenega jezika. Ob navznoter obrnjeni igri Marije Benkove, ob njeni krhko jekleni duhovni in telesni postavi, se je klal v presenetljivo prepričljive nianse tudi Bert Sotlar, hkrati, seveda, z značajsko bolj premočrtnim, pa spoznavnostni lok prav tako nakazujočim Francetom Presetnikom. Finžgarjeva ljudska igra se je po zaslugi tankočutnih interpretov, skrbnega lektorja (prof. Mirko Mahnič), prostorsko učinkujoče kamere in občutljivega režiserja (spomnimo samo na kader Lenčkinega tesnobno radostnega pričakovanja ljubimca pod brlečo petrolejko in ob šelestenju fižola, ki ga drhtečih prstov prebira ob mizi) izkazala kot še zmeraj pretresljiva tragedija. Nekaj živo človeškega so izvajalci namreč še zmeraj našli v njenem slogu, ambientu in miselnosti.
J, SNOJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Dramatika
- Osebe
- Marija Benko France Presetnik Franček Drofenik Mirko Mahnič Alenka Svetel Finžgar Fran Saleški Janez Šenk Saša Vuga Bert Sotlar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9701-9800_9794